Povozil da ga je, a ne namenoma

Izgovarja se na alkohol

»Žal mi je zaradi celotnega primera in še danes ne vem, za kaj je v resnici šlo. Bil sem pod vplivom alkohola in mamil, a zanikam, da bi ga hotel ubiti. Mislil sem, da bo skočil s ceste, zadel sem ga ponesreči,« se je danes zagovarjal obtoženi Softić. Povedal je, da je Ivana Antuna prvič srečal tisto noč v Klubu 12 v ljubljanskem Šentvidu, kjer je z njim podelil črtico kokaina. Pred tem si je naredil nekaj kozarčkov podlage z viski kolo. Ko je kasneje zunaj videl, da oškodovanca in njegove prijateljice taksist noče peljati domov, jima je prevoz ponudil sam. Prvič je avto ustavil v Zgornji Šiški pri baru En pub, drugič pri Tivoliju, a po navedbah Softića oškodovanec ni hotel iz vozila. Najmanj osemkrat naj bi ga prosil, naj gre iz avta, in ker ni hotel, je obtoženi pri tovarni Union zavil v Rusko ulico, ustavil avto ter iz prtljažnika vzel tanjšo polovico palice za biljard. Že med vožnjo naj bi mu namreč oškodovanec grozil. Zakaj, nima pojma, naj bi ga pa žalil kot Slovenca. Ivan Antun je namreč hrvaški državljan, ki sicer živi v Ljubljani.

»S palico sem ga hotel samo prestrašiti. Če bi ga hotel pretepsti, bi ga lahko. Samo domov sem hotel. Nakar me je on brutalno pretepel, nekajkrat sem padel po tleh, potem mi je uspelo pobegniti,« je razlagal danes. S posnetka stanovalca z Ruske ulice, ki ga je danes predvajala sodnica Maja Povhe, je razvidno, kako je oškodovanec Softića pobil na tla, med hitro hojo in kasneje tekom za njim pa kričal žaljivke.

Sledil je ključni trenutek v zgodbi – Softić pravi, da Ivana Antuna na Celovški ni nalašč povozil, da dvakrat sploh ni trčil vanj (avto je vmes polkrožno obračal), tretjič, ko je, pa ga ni nameraval ubiti. »Mislil sem, da se bo umaknil s ceste. Ne vem, kaj je počel. Hvala bogu (ob tem je potrkal na les, op.p.), da mi je v zadnjem trenutku uspelo zaviti levo. Če bi ga imel namen ubiti, bi ga lahko že prvič,« je zaključil svojo zgodbo. S kraja dogodka je pobegnil, policija ga je prijela šele pet dni kasneje.

Šlo je za obrambo

Ivan Antun, ki na desno nogo še vedno močno šepa, je sodišču predstavil povsem drugačno plat zgodbe. Sedemindvajsetletnik pravi, da naj bi tisto noč spil nekaj steklenic piva, jemanje droge je kategorično zanikal. »Sem pa nekaj ljudem častil rundo. Takšen pač sem,« je dejal. Softića da je pred tem opazil za šankom, nista pa kaj veliko govorila. Ponudbo za prevoz proti centru je sprejel, ker s prijateljico nista dobila taksija. Prvih nekaj minut je bilo stanje v avtu v redu, potem pa naj bi obtoženi začel groziti. »Smet, gnoj hrvaški, pi*ka,« naj bi ga zmerjal, po navedbah oškodovanca brez kakršnega koli povoda. »Razloga za take grožnje in agresijo ni bilo. Rekel je, da me bo razbil, nabil, ubil,« je pojasnil sodišču. Ko je Softić ustavil avto, je iz prtljažnika vzel kovinsko palico in rekel, da jo zna uporabiti in jo tudi bo. »Tresel se je, bil je v položaju za napad. Takrat sem ga udaril, preventivno, da bi ga prestrašil, ne poškodoval. Šlo je za obrambo. Hotel sem, da gre stran, ga oddaljiti od sebe in Anje, ki ji je prej fizično preprečeval izstop iz avta.« Odvrniti ga je hotel tudi z vpitjem.

Na vprašanje, zakaj je pred trkom stal na cesti in ne na pločniku ali avtobusni postaji, je dejal, da je poskušal zaščititi ljudi v bližini, saj se je zavedal, da je sam primarna tarča, po drugi strani pa ni želel biti ujet med terensko vozilo obtoženega in druge parkirane avte. Trenutka trka se tako zaradi psihičnih kot fizičnih vzrokov ne spomni. »Se pa spomnim, da je reševalec skoraj bruhal, ko je videl mojo nogo,« je opisal. Poškodba je bila namreč tako huda, da so kirurgi govorili celo o amputaciji. Zdravstveno stanje tako še danes ni takšno kot pred prvim junijem.