16. izdaja mednarodnega festivala animiranega filma Animateka se je iztekla včeraj, letošnja zmagovalka v študentskem tekmovalnem programu Mladi talenti Evrope je Britanka Nelly Michenaud s filmom Kmalu prispemo, otroška žirija pa je izbrala estonski film TeofrastusSergeja Kibusa. Veliki zmagovalec festivala pa je poljski film Kisli dež režiserja Tomeka Popakula, psihedelični poklon raverski sceni, ki je osvojil tako veliko nagrado žirije kot nagrado občinstva; DSAF.
Kisel vzhodnoevropski dež
V filmu Kisli dež mlada ženska pobegne od doma in na mostu v dežju naleti na ekscentrika Skinnyja, s katerim pot nadaljujeta skupaj, četudi ta postaja vse bolj nenavadna in vse bolj srhljiva. Popakul zbledele, sprane odtenke sive, zelene in rjave posttranzicijske, postindustrijske vzhodne Evrope združuje z živimi, fluorescentnimi barvami psihadeličnega tripa, v katerem so posebno doživetje že dežne kaplje; navdih zanje je dobil v raverski kulturi. Kisli dež je odličen primer filma, ki ga omogoča le animacija, in ki izrazne možnosti tega medija odlično izkoristi, žirijo pa je prepričala tudi zgodba o duhovni, čustveni in geografski izgubljenosti, ki prikaže stvarnost in duševnost neke generacije.
Stroj za srečo
Eden najzanimivejših projektov na letošnji Animateki je bil sicer omnibus desetih kratkih animiranih filmov Stroj za srečo, pod katere se je podpisalo deset animatork in deset skladateljic iz vse Evrope, ki sta jih k sodelovanju povabila dunajski festival Tricky Women in orkester Klangforum Wien. Filme v omnibus združuje eksplicitna kritika kapitalizma: že uvodoma, pa tudi na koncu lahko preberemo, da »trenutni ekonomski sistem ogroža demokracijo, družbeni mir in človeške pravice«; da se je »pomembno upreti praksam finančne industrije in t. i. svobodnega trga«. Deset animiranih filmov, ki so nastali v najrazličnejših slogih in tehnikah ter z najrazličnejšimi pripovedmi, od pravljičnih (npr. priredba pravljice Ribič in njegova žena) do dokumentarnih (zgodba o tovarni spodnjega perila v Manchestru), deluje kot večglasna razprava; četudi ekonomski sistem in skupno dobro ni prva tema, na katero bi pomislili ob filmu, pod katerega so se podpisale avtorice, je glede na inherentno neenakost spolov v kapitalizmu povezava v resnici povsem smiselna.
Funan
Med celovečernimi filmi je bil poleg Kamenja v mojih žepih Latvijke Signe Baumane verjetno najzanimivejši Funan, biografski film Denisa Doja o kamboški družini, ki jo režim Rdečih Kmerov leta 1975 za več let nasilno loči. Do je skupaj z Magali Pouzol scenarij, v katerem protagonistka Chou z možem obupano išče najmlajšega sina Sovanha, napisal po resnični zgodbi svoje matere. Družino nasilno evakuirajo iz Phnom Penha, jim razbijejo avto (ker ta predstavlja imperialistično skušnjavo) in jih pošljejo v delavska taborišča, kjer morajo ob skopo odmerjeni hrani garati od zore do mraka. Filmu uspe ustvariti prepričljiv prikaz življenja v izrednih razmerah, ki bi lahko zavladale kjer koli, in njihovega vpliva na vsakdanje odnose med ljudmi: zakonca, ki se spreta, tik preden enega od njiju odpeljejo, in jima tako vzamejo možnost za spravo in slovo, mati, ki svojo hčer sili v to, da je s Kmeri »prijazna«, ker tako lahko dobita več hrane, čeprav to hčer globoko onesrečuje, vojakinja, ki jo muči krivda, ker je pomagala ločevati družine, in se jim poskuša na vsak način oddolžiti… Sanjave, idilične animirane podobe kamboške pokrajine so v ostrem nasprotju s trpljenjem, ki ga tam doživljajo. Glasove Chou in njenemu možu posodita francoska igralca Bérénice Bejo in Louis Garrel; dialogi so posneti v francoščini, film pa je koprodukcija Francije, Luksemburga in Belgije, kar pomeni, da zgodbo o Kambodžanih, postavljeno izključno v Kambodžo, pripovedujejo Evropejci.
Na letošnji Animateki to ni edini takšen primer: tudi Lastovke iz KabulaZabou Breitman in Elée Gobbe-Mevellec, priredba romana Yasmine Khadre o talibanski vladavini v Afganistanu v devetdesetih je posnet v francoščini. A pri tako pretresljivem in osebnem filmu, kot je Funan, se to zdi resnično škoda.
