V dvanajstminutnem filmu III poljske režiserke Marte Pajek, ki je kljub razmeroma asketskemu, črno-belemu slogu animacije na občinstvo naredil močan vtis, se ob glasbeni spremljavi Einstürzende Neubauten prostori in telesa razgrajujejo na s svinčnikom zarisane črte. Igra zapeljevanja med moškim in žensko se skozi stapljanje človeških teles, živalskih delov in rastlin spremeni v dekonstrukcijo tega, kako se kot ženske ali moški predstavljamo drugim. Film III je sicer del njene trilogije Nemogoči liki in druge zgodbe, skozi katero poleg ljubezenskega odnosa vizualno dekonstruira tudi človeška domovanja (II) in civilizacijo (I).
Nacizem po nacizmu
Poleg tekmovalnega programa so na festivalu letos kot vsako leto predstavili tudi zanimiv izbor celovečernih animiranih filmov. Med njimi jih je bilo veliko jasno družbeno angažiranih – kar je morda že februarja napovedal Otok psov Wesa Andersona, ki jasno aludira na begunsko problematiko, četudi se je Anderson političnim vsebinam doslej praviloma izogibal. Zgodbe so namreč zajemale vse, od življenja na podeželskem robu Gaze do dediščine nacizma in vojne na Hrvaškem (Švicar Chris). V zgodovino se je ozrl tudi čilski film Volčja hišaCristobala Léona in Joaquina Cociñe, ki govori o resnični nemški Colonii Dignidad v Čilu po drugi svetovni vojni. Vzpostavil jo je nacist Paul Schäfer, prisoten pa naj bi bil tudi zloglasni esesovec Josef Mengele; v koloniji so otroke in odrasle spolno zlorabljali in mučili. Junakinja iz te kolonije pobegne in se zateče v hišo, v kateri živita dva pujsa, ki se po tem, ko z njima ljubeče ravna, začneta počasi spreminjati v človeka. Volčja hiša je izjemno naporen film, ne le zaradi edinstvenega eksperimentalnega sloga, ki je pred očmi gledalcev ves čas v nastajanju, temveč predvsem zaradi slikanja nacističnega nasilja: okna hiše se zarišejo kot svastika, med ljudmi in svinjami ni jasne meje. Film grozodejstva vojne in zlorab skozi neprijetne podobe daje le slutiti, kot dediščino nasilja, ki ostane prisotna še dolgo po tem, ko je vsega konec.
Tragičen dogodek iz preteklosti preganja tudi družino v Gazi, kjer se mračna zgodovina podeželskega naselja izkristalizira šele skozi poročno slavje. Režiser Stefano Savona je v filmu Samouni Road združil dokumentarne posnetke, tehniko praskanja in poustvarjene posnetke vojaških dronov in tako ustvaril pripoved o življenju pred izraelskimi napadi leta 2009 in po njih. Film deluje kot intimen portret vojne, za družino Samouni pa je ta vendarle le en del življenja, četudi še vedno čutijo posledice travme. Črno-beli animirani deli filma delujejo v ostrem nasprotju z dokumentarnimi: v trenutkih uprizoritve masakrov delujejo kot neznosna nočna mora.
V povsem drugačnem svetu se dogaja madžarski animirani film Ruben Brandt – zbirateljMilorada Krstića. Gre za pripoved o tatovih muzejskih umetnin s primesmi akcijskih filmov in filma noir. Tatvine izvede prisrčna skupina rokovnjačev, da bi svojemu psihoterapevtu, Rubenu Brandtu, pomagali, da bi se znebil nočnih mor. V njih ga preganjajo osebe z znamenitih slik – Botticellijeva Venera, Velázquezova Infanta Margarita in tako dalje. Ruben Brandt pa ni fetišističen samo do ikoničnih umetniških del, ampak tudi do ženskih teles. V tem smislu zelo spominja na stripovske superjunakinje, ki so s svojimi pripovedmi včasih bolj izgovor za mehkoerotične podobe za moško občinstvo.
