Waltraud Grausgruber, festival Tricky Women/Tricky Realities: Kje najti deset skladateljic

Sodelovala je tudi pri celovečernem animiranem omnibusu Happiness Machine (Stroj za srečo) desetih animatork in skladateljic, ki smo ga videli tudi na letošnji Animateki. Waltraud Grausgruber je tu sodelovala tudi kot članica žirije.

Direktor Klangforum Wien – gre za orkester, ki igra sodobno glasbo – je navdušen nad animacijo in našim festivalom. Predlagal nam je, da bi posneli film o teoriji skupnega dobrega, ter dejal, in da že ima dirigenta in skladatelja. Pomislila sem, da se to sliši zelo suhoparno in teoretično. Zdelo se mi je bolje, da bi posneli deset različnih filmov, da bi o tematiki lahko govorili skozi različne tehnike in predvsem različne poglede. Hoteli smo tudi, da pri njem sodeluje deset skladateljic. Bil je šokiran. »Kje pa naj najdemo deset skladateljic sodobne glasbe?!« Potem se je strinjal. Izkazalo se je, da te skladateljice obstajajo, da pišejo zelo dobro glasbo, a niso tako znane. V glasbi je to še huje kot v filmu. Nazadnje smo jih našli brez težav.

Res je. Treba je vztrajati. Če rečeš, da je lažje izbrati moške, potem je zadeva končana. Če pa vztrajaš, če vsaj malo raziskuješ, se hitro pojavijo. Vedno obstajajo.

Že prej smo prirejale festivale, ki so se osredotočali na filme avtoric, razmišljale, s kakšnimi temami se ukvarjajo. S festivali se ukvarjam že od leta 1992, torej precej dolgo, in že takrat smo ugotavljale, da v filmski industriji moški in ženske niso enako zastopani. Potem smo odkrile animacijo – to je bilo leta 2001. Že prva izdaja festivala je bila zelo uspešna, čeprav nam direktor kina, v katerem je potekal, sprva ni verjel, da nam bo uspelo narediti festival samo s filmi, ki so jih režirale ženske. A smo odkrile zelo kakovostne filme, odlična dela animatork. Neenaka zastopanost spolov v filmu še vedno obstaja, še je vedno pomembno, da imajo ustvarjalke svoj prostor. Obstoječe stanje bi rade spremenile, rade bi jim namenile pozornost, ki je drugje ne dobijo.

Mislim, da se stanje na splošno izboljšuje. V šolah je zdaj veliko več žensk, zato upamo, da to pomeni, da bo s prihajajočo generacijo stanje drugačno. Težava je v tem, da so na vodilnih mestih še vedno moški. Za celovečerne filme ustvarjalke težko pridobijo sredstva, kadar jih, dobijo manj kot moški. V filmski industriji, še zlasti pri velikih produkcijah, jim redko zaupajo režijo. Tudi ženskih likov ni veliko – po nekaterih statistikah celo le v 30 odstotkih filmov, ki so zaslužili največ, nastopajo ženske, ki dejansko govorijo. Drugače je, kadar film režirajo in napišejo ženske. Takrat se odstotek poveča.

Stanje se bo moralo spremeniti – tudi ženske hodijo v kino, imajo kupno moč. Iz svojega 20-letnega dela s filmi animatork lahko rečem, da je v animaciji za odtenek boljše, ni pa veliko statističnih podatkov, tako da težko povem točno. Se pa s tem ukvarja vedno več organizacij, predvsem v Franciji in ZDA.

V nemščini Trickfilm pomeni animirani film. Z drugim delom imena, Tricky Realities, smo želeli namigniti na okoliščine, v katerih ženske živijo in ustvarjajo. Skozi vse leto namreč delujemo tudi v drugih kontekstih, na primer z aktivistkami proti nasilju nad ženskami, civilnimi organizacijami, filme predstavljamo v sodelovanju z muzeji in galerijami. Filme smo prikazovali v Freudovem muzeju in jih pospremili s pogovori s psihoanalitičarkami. Na začetku se je direktor muzeja sicer spet spraševal, ali bomo našli dovolj psihoanalitičark, a seveda smo jih. Zdi se nam, da je animirani film dober način, kako ženske opolnomočiti.

Trenutno se posvečamo Franciji. Zanimalo nas je, ali so tam obstajale pionirke animiranega filma, in poznavalci so nam povedali, da jih ni bilo, potem so se vendarle našle. Ne vemo še, ali bomo lahko te filme dobile in kakšni bodo. Dejstvo je, da zanje skoraj nihče ne ve. Potem je veliko primerov, kot sta bila Claire Parker in Alexandre Alexeïeff. On je veliko bolj znan, ona vedno ostaja v ozadju. V parih, ki so ustvarjali skupaj, je pogosto priznanje dobil le moški. Še danes je včasih tako, ženske ne poskrbijo za to, da jih navedejo kot soavtorice.

Seveda. Nekaj podpore za aktivnosti skozi leto smo dobivale od ministrstva za ženske zadeve, to podporo so ukinili takoj, ko je nastopila ta vlada. Tudi veliko drugim ženskim aktivističnim organizacijam so financiranje ukinili. Čeprav se morda zdi, da ni šlo za veliko denarja, je to za majhne organizacije, ki nimajo velikih proračunov, ogromno. 10.000 evrov manj lahko taki organizaciji popolnoma onemogoči delovanje, ubije jo. Posledice so torej vsekakor bile.

Včasih se ljudje sprašujejo, ali so institucije, kot je naša, potrebne ali ne. Ko gostujemo v drugih, tudi zahodnih državah, se izkaže, da se gledalke na zgodbe, ki govorijo o njih, a jih prvič vidijo, zelo močno odzovejo. V okoliščinah, kot so današnje, se pogosto počutiš osamljeno, hitro lahko obupaš. Zato mislim, da moramo večkrat stopiti skupaj, da moramo sodelovati, moramo se podpirati – tako bomo močnejše.