Dana Budisavljević, hrvaška režiserka: Film o najboljših ljudeh v najslabših časih

To je bilo v Puli posebno leto – zagotovo tudi zato, ker je festival odprl General, film Antuna Vrdoljaka o Anteju Gotovini. Tam je bila predsednica Kolinda Grabar - Kitarović. Zdelo se je, da je vse v znamenju tradicije, države, konservativnosti. Na koncu je večino nagrad dobil Dnevnik Diane Budisavljević, kar se je zdelo povsem neverjetno. V puljski areni sem prvič videla, kakšen učinek ima film na občinstvo – še nikoli nisem doživela česa takega. Najprej čista tišina, na koncu pa stoječi aplavz. Čutila sem, da se je zgodilo nekaj več od filma samega, nekaj, kar je paralo zrak. Na tej projekciji se je ustvarila nekakšna oaza nove generacije nasproti stari, minimalnega filmskega proračuna proti največjemu hrvaškemu sploh, resnica proti romantizirani različici zgodovine, oaza upanja in zdravega razuma. Ne gre le za ideologijo – General tudi kot film ni bil preveč uspešen. Res nepravično bi bilo, če bi še zmagal. A vsi smo mislili, da je vse odločeno naprej. Dober občutek je, ko vidiš, da nemogoče postane mogoče.

Glede obtožb – nimam dosti proti desnici, imam pa proti ustaški desnici, ki poskuša spet vzpostaviti nekakšno NDH. Naj mi kdo pove, kaj je bilo v NDH dobrega. Za komunizem vsi vemo, da je bilo veliko slabih stvari, pa tudi veliko dobrih. NDH pa je trajala štiri leta, med vojno, pod pokroviteljstvom Nemcev. Za to idejo države bi bilo treba pobiti tretjino prebivalstva. Niso gradili cest, ni bilo socialne države, gospodarstvo je bilo v katastrofalnem stanju. Rada bi razumela, pa ne.

Sicer pa so vsi vplivnejši mediji in filmski kritiki o filmu pisali pozitivno, v kinu je imel 30.000 gledalcev, kar je za Hrvaško ogromno. Včasih se zgodi, da prava zgodba naleti na pravi zgodovinski trenutek. Mislim, da nikoli v življenju ne bom posnela ničesar bolj pomembnega.

Gre za nenavadno vez. Sem v daljnem sorodu z njenim možem, Julijem Budisavljevićem. Diana je bila Avstrijka, pred poroko se je pisala Obexer. Rodila se je v Innsbrucku in tam spoznala tudi Julija, po prvi svetovni vojni sta se priselila v Zagreb. Podobnost najinih imen pa je pripomogla k temu, da me je zgodba dosegla. Leta 2003 je namreč izšla knjiga Dnevnik Diane Budisavljević. Sedem let pozneje me je znanka, sicer direktorica spominskega območja Jasenovac, vprašala, če o njej kaj vem – ali sva v sorodu. Nisem vedela zanjo. Filmu pa je podobnost imen pomagala – nihče se ni spraševal, zakaj ravno jaz snemam ta film. Tako, da sva na neki način skozi film res postali sorodnici.

Res ni bila. V osemdesetih letih so bili v SFRJ velika tema otroci s Kozare, mislim, da tudi v Sloveniji za to vedo vsi, ki so stari šestdeset let ali več. Vsi so vedeli za otroke, ki so bili med drugo svetovno vojno v taborišču in ki so jih potem namestili k družinam v Zagrebu ter okolici. Najbolj znana med njimi je igralka Božidarka Frajt. Nihče pa ni vedel, kako so se te namestitve začele, kdo je zaslužen za rešitev teh otrok. Še ko smo med pripravami govorili s pričami, z ljudmi, ki so to preživeli, za Diano nihče izmed njih ni nikoli slišal.

Ona sama po drugi svetovni vojni o tem ni želela več govoriti. Po eni strani je doživljala politični pritisk, po drugi strani jo je vse skupaj tudi zelo prizadelo. Odvzeli so ji dokumente o otrocih, zato ni mogla dokončati ponovnega združevanja ločenih mater in otrok. Zanjo je vse postalo preveč boleče, zato ni hotela imeti s tem ničesar več. Umrla je leta 1978 v Innsbrucku in dnevnik je šele čez nekaj let našla njena vnukinja. Začela se je spraševati, kaj to pomeni, saj babica o tem ni nikoli govorila. Pisala je v nemščini, in ko so dnevnik v devetdesetih začeli prevajati in pripravljati na izdajo, se je pri nas začenjala nova vojna in še ena zgodba o reševanju ni nikogar več zanimala. Spet je vse zastalo. Neverjetno, kako hitro lahko mine 70 let. Tudi, ko je leta 2003 knjiga v hrvaščini končno izšla, zanjo ni bilo veliko zanimanja. Šele zdaj, po filmu, lahko rečemo, da smo njeno zgodbo rešili pred pozabo. Skrajni čas, ker je živih le še malo preživelih, Diana in njeni sodelavci so že davno umrli. V dokumentarnem smislu smo torej s filmom zelo zamudili, smo pa ravno še ujeli nekatere izmed otrok, ki so jih reševali. Stari so 80, 90 let. To so še zadnje priče. Nekaj let pozneje bi lahko posneli le še igrani film.

Tako je. Ustaši niso bili preveč izvirni. Vsi poznamo nacistični propagandni stroj. Snemali so filme, ki naj bi prikazovali, kako lepo je živeti v getu. Ustaši so podobno hoteli pokazati, kako te otroke pravzaprav rešujejo. V tem času na posnetke nisi mogel vplivati s posebnimi učinki. To pomeni, da so res morali to posneti na terenu, pozneje pa so zvočni posnetek z glasom sinhronizatorja nadomestili z drugačno zgodbo. Takrat je bilo to dovolj učinkovito. Danes pa lahko samo utišamo zvok, pa vidimo, da gre za dokument tega, kar se je v resnici dogajalo. A za posnetke otrok, ki jih gotovo niso uporabili za propagando, ki v taborišču ležijo na tleh in zanemarjeni umirajo, ne vemo, kako so nastali. Se je kakšen snemalec odločil, da bo to posnel, ker mu je tako narekovala vest, so kdaj nameravali s tem kaj doseči? Ne vemo. Za nas je bilo najpomembnejše, da se na njih vidi tudi Diana.

Ključen je bil njen dnevnik. V nekem zapisu smo našli podatek, da je bila prvič v taborišču, v Gradiški, delu Jasenovca, in da je bila tam tudi filmska ekipa. Zato smo pomislili, da to gradivo najbrž še mora nekje obstajati. Brskali smo po arhivih in v nekem trenutku sem jo na enem izmed posnetkov prepoznala. Kakšno odkritje! Videli smo, da posnetki prikazujejo točno to, o čemer je pisala v dnevniku, o čemer govorijo priče. To je še posebej pomembno, ker je film igrano-dokumentarni, a lahko rečem, da je njegova dokumentarnost v primerjavi z mojimi drugimi dokumentarnimi filmi še večja.

Res je, – v njej nastopajo otroci, NDH, nadškof Stepinac, Jasenovac, ustaši, Srbi, pravoslavni in katoliški kristjani… Ta zgodba ima v sebi res vse kritične točke hrvaške družbe. Gre za eno največjih civilnih reševalnih akcij v drugi svetovni vojni. O tej temi gledamo veliko ameriških, britanskih, nemških filmov, ne delamo pa svojih. Ko na Hrvaškem koga vprašaš o »koncentracijskem taborišču«, vsi govorijo o Auschwitzu. Nihče ne pomisli na Jasenovac. Za nas je to prazen pojem, nekako ni resničen. Morda je nekaj, kar politiki uporabljajo kot retorično orodje, sploh v trenutnem valu zgodovinskega revizionizma. To si lahko privoščijo, ker mi o tem ničesar ne vemo. Nimamo filmov, romanov na to temo, v medijih ni zgodb prebivalstva. Vsi pač ne morejo brati zgodovinskih knjig. Kot gledalci se vedno povezujemo z usodami ljudi na platnu, z usodami ljudmi, ki so nam blizu. Ker so zgodovinske razprave za veliko ljudi prezapletene, je pomembno, da ustvarjamo kolektivno spominjanje, svoj imaginarij.

Vse okupirane države so izročale Jude Nemcem. Hrvaška je poseben primer, ker je imela svojo, ustaško državo, v resnici pa so jo nadzorovali Nemci. Zdaj je to stigmo težko oprati. A moramo se zavedati, da Hrvati niso izbrali Pavelića, na oblast ga je postavil Hitler, pa tudi da je bil protifašistični odpor zelo močan. Zelo močan je bil tudi meščanski odpor, kot vidimo v filmu. Težava je bila, da ta družbena skupina v komunistični mitologiji ni smela igrati pomembne vloge, niso spadali v »novo družbo«, zato so te zgodbe utišali. Tudi to je razlog, da za Diano Budisavljević ni nihče vedel.

A Dianina zgodba se mi zdi celo za dokaz, da je protifašistični odpor na Hrvaškem močno presegal tisto, o čemer smo se učili – torej partizanski, komunistični odpor. Ko sem hodila v šolo, sem si drugo svetovno vojno zamišljala kot partizane, ustaše in Nemce, ki so vsi živeli v gozdu. Vprašala sem babico: »Kje si pa ti živela?« Pa je rekla: »V Zagrebu.« Nič mi ni bilo jasno, nisem vedela, da so bila takrat tudi mesta.

Zgodbo sem hotela povedati drugače. To se mi je zdelo še zlasti pomembno danes, ko vse več Hrvatov spet poveličuje ustaše. Mislim da ne vedo zares, kakšni zločini so se takrat dogajali. Hotela sem, da moj film razjasnjuje stvari, a brez obtoževanja: da vemo, kaj se je dogajalo. Vsaka generacija o zgodovini pripoveduje z lastne perspektive. Diana Budisavljević se ni borila s puško in to se mi zdi zelo pomembno, še zlasti danes, ko nismo v vojni, pa vendar ne smemo dopustiti, da bi se fašizem vrnil. Da vidimo, kako delovati v takšnih situacijah. Zame je velik navdih, osebnost, ki vrača vero v človeštvo.

Podnaslov filma pravi, da je to film o najboljših ljudeh v najslabših časih: mislim, da ne smemo nikoli reči, da je danes najslabše. To ljudem daje izgovor, da se izmikajo odgovornosti. Ko vidiš film, vidiš, da je bilo veliko, veliko slabših časov, kot so zdaj. Ni opravičila – vedno se je treba boriti proti fašizmu. Ta prihaja v raznovrstnih oblikah, danes gre za fašizem kapitala. Fašizem je zame to, ko razglasiš nekoga za vrednejšega od drugega, pa naj ima temnejše lase ali je revnejši, naj je drugačne veroizpovedi ali spolne usmeritve. To ima lahko zelo daljnosežne posledice. S filmom sem ljudem hotela približati tudi mehanizme fašizma, nekaj, kar lahko prepoznamo tudi danes.