V tekmovalnem programu je sicer le en slovenski film, LilianaMilanke Fabjančič, ki je že na Festivalu slovenskega filma v Portorožu letos prejel nagrado za najboljši animirani film. Kratki film, pod katerega se je kot producent podpisal Kolja Saksida, sicer ustvarjalec serije animacij za otroke Koyaa, glasbo pa je napisal Robert Pešut - Magnifico, prinaša z na videz preprosto, retronostalgično tehniko svinčnika na papir podobo ženske kot idealizirane Venere, podobne Boticcellijevi, in ženske, ki je tovarniška delavka. Svet, v katerem se giblje, je distopično mehaniziran in nadzorovan, prikazan skozi retrofuturistično estetiko, ki v spomin prikliče tako Moderne čase Charlieja Chaplina kot svet Velikega brata, 1984 Georgea Orwella. A fokus ostaja na ženski, na tistem skrivnostnem, neoprijemljivem, čemur v konservativnejših diskurzih včasih rečejo »ženskost« in ki jo kar ponazarja tudi Magnificovo besedilo: »Sladka mala Liliana / kako lepa si mi / lepša kot biseri …« A ta ženskost je v Liliani nekaj, kar si ženska nadene in spet sname, nekaj, za kar se na koncu koncev izkaže, da jo ustvarja tisti, ki o njej govori.
Vzpon žanra
V državah, kjer animiranemu filmu že tradicionalno namenjajo več sredstev kot pri nas – denimo v Franciji – je celovečerni animirani film v zadnjih letih v vzponu, pravi direktor festivala Igor Prassel; vsako leto se jih več uvrsti tudi na prestižne mednarodne filmske festivale, vse bolj se posvečajo aktualnim in družbenim tematikam. Letos med celovečernimi filmi v programskem sklopu Balti prihajajo! ponavljajo odličen latvijsko-ameriški film Kamenje v mojih žepih avtorice Signe Baumane, ki skozi nadrealistično animacijo ustvari ganljivo avtobiografsko pripoved o generaciji podeželskih žensk, ki so v Latviji preživele gospodarsko krizo, vdore Sovjetov in nacistov. Kamenje v mojih žepih na edinstven način tematizira tako zatiranje žensk kot duševno bolezen ter med obema išče povezave.
Konvencionalni »Buñuel«
Med obetajočimi naslovi je bil tudi Buñuel v labirintu želvSalvadorja Simója, biografska pripoved o španskem nadrealistu, ki po škandaloznem filmu Zlata doba, ki ga je posnel skupaj s Salvadorjem Dalíjem, za svoje ustvarjanje ne najde več financiranja. Njegov prijatelj, anarhist in kipar Ramón Acín zato žrtvuje svoj loterijski dobitek in z Buñuelom se odpravita v najrevnejši predel Španije, v Las Hurdes v Extremaduri, kjer je leta 1933 režiser posnel svoj morda najmanj znani film, dokumentarec Zemlja brez kruha. Ta je bil hkrati kritika španskega režima in etnografskih filmov, ki so prizore revščine iskali na drugih celinah.
Buñuel pa je med snemanjem uporabljal prijeme, ki bi bili danes povsem nesprejemljivi: ne le, da je »resničnost« neprestano prirejal – ko je hotel posneti koze, ki padajo s skalnatih pobočij, si je, ker niso hotele pasti same od sebe, denimo pomagal s pištolo, mučil je živali – osla so denimo namazali z medom, da so ga do smrti popikale ose.
Buñuel v labirintu želv je sicer zanimiv film z zgodovinskega stališča, veliko manj izstopajoč pa je z vidika animacije, v kateri ubere – z izjemo redkih prizorov in tehnike »na tri«, pri kateri vsako risbo uporabijo na treh, ne le na dveh sličicah, zaradi česar je gibanje nekoliko bolj podobno tehniki stop-animacije – nenavadno konvencionalen pristop, vsaj če upoštevamo dejstvo, da pripoveduje o nadrealističnem umetniku.
