Že nekaj časa sem razmišljal, kako bi znanje o NOB približal drugim. Sprva sem razmišljal o kvizu, nato se je izkazalo, da je taka forma dolgočasna. Na to sem potem pozabil, nekega dne pa se je ideja za igro pojavila čisto naključno in v mislih sem v trenutku odigral celo igro. V petih mesecih sem nato naredil vse, sam sem jo tudi oblikoval, tri mesece sem čakal na dostavo figuric in drugih materialov. Četrtega julija smo imeli prvi prodajni dan.
Igro prodajate na spletu in zgolj v eni fizični trgovini?Za zdaj je igra samo v eni trgovini, kjer se prodajajo tudi druge družabne igre, večino prodamo po spletu. Menim, da imamo trenutno prodajo pod nadzorom, če štejemo še vidik sredstev, odzivi ljudi so res dobri. Prvega decembra imamo prvi mednarodni turnir. Igrali bomo v Italiji, z zborom Pinka Tomažiča smo se dogovoril, da organiziramo druženje, kamor bi povabili tudi mlajše igralce. Naj dodam, da so bili moji prvi oziroma testni igralci člana zbora in njuni dekleti. Še danes mi je žal, da nisem te igre posnel, to je bila najlepša igra v mojem življenju. Odigrali so točno tako, kot sem si predstavljal, zavzeto in s polno energije.
Igra je narejena za štiri igralce?Da, lahko pa igra tudi peti igralec kot okupator, v tem primeru tovariši drug drugemu niso okupatorji, kot so sicer, ko se te vloge skozi igro menjajo. Šesti igralec pa lahko prevzame vlogo moderatorja.
Ali lahko partizan v igri tudi umre?Obstajajo kartice, ki ti v igri življenje zagrenijo ali pa ti ga celo vzamejo. Namen te igre je ljudi poučiti o vsem, tako o lepih kot o krutih stvareh, ki so se zgodile med vojno. Igra s tem sporoča tudi, da vojna ni igra. Če nas igra več, na koncu tisti, ki ostane zadnji, umre v zadnjih dneh svobode.
Kdo je vaš založnik in ali so bili strokovni sodelavci Božo Repe, Martin Premk in Blaž Torkar za prispevke honorirani?Igra je izšla v samozaložbi, od nikogar nismo dobili nikakršnih sredstev. Zemljevid, ki ga je pred tem uporabil Božo Repe v enem od svojem projektov, so naredili na inštitutu Antona Melika. Ko sem šel na ogled tega projekta, sem vedel, da takšno stvar potrebujem za svojo igro. Prosil sem ga za dovoljenje za uporabo, s čimer se je strinjal. Zavodu sem potem plačal novo izdajo zemljevida po svojih specifikacijah. Tudi Premk in Torkar nista zahtevala plačila. Ker nisem zgodovinar, mi je pri sestavi zmanjkalo strokovnega znanja, še posebno pri karticah posebnih misij. Na njih ima igralec informacije o kulturnem in gospodarskem ozadju tistega časa, o prvi vladi, ženski volilni pravici, umetniškem delovanju, o vseh dogodkih, ki jih je treba izpostaviti. Seveda za vse informacije ni bilo prostora, tukaj se igralca poziva k temu, naj neko minulo dogajanje sam razišče, če ga zanima. Igra je bila narejena tudi z namenom spodbujanja raziskovanja in tovarištva. Če igralce motiviraš k iskanju informaciji, si jih bodo verjetno bolj zapomnili, kot če bi bile v igri že zapisane.
Igra ima tudi kartice s humanitarno noto, ena od nalog, ki jo te imajo, je, da igralec s SMS donira manjši znesek za humanitarno društvo Up-ornik ali poljubnemu društvu za zaščito živali. Zakaj ravno ta društva?Odločil sem se, da jih v igro vključim na način, da obudim tudi humanitarno noto. Tudi vloga aktivistov OF je bila med drugim zbiranje hrane, zdravil, opreme in prostovoljnih prispevkov za borce na terenu, v igri pa pomagamo današnjim borcem za boljši svet. O društvu Up-ornik sploh ni bilo nobenega dvoma. Društvo podpiram, ker so transparentni, Up-ornik ne črpa denarja za svoje delovanje iz prispevkov, ki jih dobi za pomoč drugim, to mi veliko pove o organizaciji.
Humanitarne organizacije so deležne tudi kritike, da s svojim delovanjem nehote poskrbijo, da odgovornost za pomoč, ki bi jo morala ponuditi država, pade na ramena civilne družbe in posameznika.To je tema, ki jo je nehvaležno komentirati, ker lahko ljudje dobijo občutek, da se njihova dobrota in dobro delo zmanjšujeta. Obenem pa je res, da bi država morala poskrbeti za stiske, ki terjajo posredovanje, ne pa prepuščati odločitev posameznikom. To je narobe v osnovi. Družba bi se morala usmeriti v to, da naša dobra dela ne postanejo izgovor za vse večjo požrešnost in neobzirnost politikov.
Ko je igra izšla, so v nekaterih medijih pisali, da je cilj igre ideološka indoktrinacija otrok in da ste za to dobili tudi mastno plačilo. Kako na to odgovarjate?Vsekakor od prodaje igre nimam nekega bajnega zaslužka, z ženo si še nisva pokrila vseh stroškov, ki so nastali zaradi naklad. Vendar pa je res, da lahko govorimo o ideološkem učenju otrok in odraslih, o vrednotah, ki so morda pozabljene in nad katerimi se lahko skozi igro zamislijo. To je nad pogumom, požrtvovalnostjo, drznostjo ter vero v svobodo in boljše čase. Tudi v svoji pesmi in stripu Partizan pravim: »Povej današnjim borcem, kako so partizani borili se za prihodnost, ne pa čase za nami.« Igra je v prvi vrsti še vedno namenjena zabavi.
Na kakšen način se po vašem mnenju danes mladim predstavljajo vrednote NOB?Kakor komu, to je v prvi vrsti odvisno od družine, od tega, ali si družina vzame čas in svojim potomcem prenaša širše znanje, kot so pogovori o zgodovini, filozofiji, humanistiki. Veliko ljudi danes krivdo, da njihovi otroci ne poznajo določenega dela zgodovine, vali na šolski sistem. Prepričan sem, da ni vse domena šole in družbe, še vedno je najpomembnejši element družbe družina. Znotraj družine se otroci učijo vrednot in pridobivajo znanje.
Mogoče vas je videti v dveh krajših filmih s partizansko tematiko, imeli ste tudi vlogo partizana v celovečercu Preboj. To najbrž ni naključje.Kar zadeva film, se je začelo tako, da sem kot otrok z očetom gledal partizanske filme, kar me je začelo navduševati. Ko sem bil mlajši, sem imel veliko željo igrati v partizanskem filmu, ampak ne kot glavni igralec, želel sem si biti le eden izmed partizanov v koloni. Ko sem v vlogi partizana, mi postane kar toplo pri srcu.
