Klavnica 17 je na prvi pogled duhovita razstava napihljivih skulptur domačih živali, prisrčnih japonskih risanih junakov, na napihljivem podeželju. Krava, ki jo molzejo, in ovca, ki jo strižejo, se dobro razumeta, majhni prašički so našli zavetje na materinih seskih, tudi kokoš po stari navadi išče svoje zrno, zanje pa skrbi napihnjena kmetica – tudi njena naloga bo, da nahrani družino, vsak člen na kmetiji torej opravlja svojo funkcijo.
Bukolično vzdušje nekoliko pokvarijo le opozorila, da so živali umetno oplojene. Skoraj komično uprizorjene koline pa spomnijo, da je obiskovalec galerije pravzaprav v klavnici. Z naslovom razstave se namreč japonska ustvarjalka Saeborg navezuje na kultni znanstvenofantastični roman Klavnica pet, v katerem je Kurt Vonnegut popisal bombardiranje Dresdna med drugo svetovno vojno, ki ga je preživel v klavnici. Po koncu bombardiranja je bil Dresden, kot je pričal pisatelj, videti distopično »kot površina lune«. Kakšna distopija nas torej čaka zdaj?
Ženske spoštovane, a brez moči
Zagotovo bijemo boje na področju spola, je prepričana Saeborg; njeno ime je skovanka imena Saeko in izraza kiborg. Izhajajoč iz Kiborškega manifesta teoretičarke Donne Haraway, katere praksa temelji na prepletanju znanstvenih spoznanj in feminizma, je odkrila svojo osebno, spolno in umetniško svobodo v koži sanjskih likov iz lateksa. Živali, katerih »kožo« si nadene, so namreč – tako kot kiborg prihodnosti – brezspolne. »V svojem telesu se nikoli nisem počutila dobro, utrujena sem od igranja vloge ženske v kvazihipermoderni, a še vedno zelo tradicionalni japonski družbi, kjer je hierarhija med spoloma zelo močno prisotna. Ženske so spoštovane, a moči in denarja nimajo,« razlaga Saeborg.
Z oblačenjem tesno prilegajočih se kostumov iz prožnega materiala – svojo »drugo kožo« šiva sama –, se osvobodi spolne, rasne in človeške identitete, končno lahko živi življenje, ki si ga je izbrala, ni ji ga določila družba. Umetnica kot performerka deluje v underground queer kolektivu Department H, ki v Tokiu med drugim že trideset let redno organizira dobro obiskane fetišistične zabave, kjer so dobrodošli predstavniki različnih identitet in subkultur.
Mešanica humorja in krutosti
A čeprav živali živijo v krutem okolju gumijaste kmetije in zaradi človekovega ekonomskega izkoriščanja končajo kot hrana, ljubijo človeka, ki zanje skrbi in jih hrani, on pa njih, dodaja še kustos razstave Jani Pirnat ob svinjaku z ogromno umetno oplojeno pujso. Ta biva v zelo ozkem prostoru z mladiči, ki bodo v kratkem končali na mizi mesarja. »Mešanica igrive seksualnosti igračkastih zabaviščnih maskot in sporočilne realnosti nas prek podrobno izdelanih japonskih karakternih ljubkosti nujno potiska z območja udobja,« je prepričan kustos.
Saeborg se sicer dotakne problematičnosti mesne industrije, a ta ni v njenem fokusu: »Nisem aktivistka za pravice živali, zgolj opozarjati želim na njihovo dobrobit in na družbo, ki živali zaradi ekonomske koristi umetno oplojuje. Kokoš sili v hiperprodukcijo jajc, žensko, ki je podobno odgovorna za čim več potomstva, pa, kot vidimo v dodanem videu, v slačenje in razgaljanje.«
