Francoski predsednik Emmanuel Macron se je oprijel ideje o uvedbi poklicnih kvot za priseljence iz držav zunaj Evropske unije, ki jo je pred dvanajstimi leti neuspešno zagovarjal tedanji predsednik Nicolas Sarkozy, sicer s poudarkom na omejevanju priseljevanja. Francija naj bi tako od prihodnjega poletja, podobno kot to že vrsto let počnejo ZDA in Kanada, omogočala vstop priseljencem s poklici, ki jih njeno gospodarstvo potrebuje. Morda pa bodo potrebne dokumente izdali tudi nezakonitim migrantom, ki so že v Franciji in bi bili pripravljeni delati v deficitarnih poklicih. Vsega skupaj je Macronova vlada sprejela dvajset ukrepov s področja priseljevanja, med drugim je odpravila brezplačno zdravniško pomoč za prosilce za azil v prvih treh mesecih, kadar ne gre za nujne primere.
Speljevanje volilcev Le Penovi
Macron je migracijsko politiko postavil v ospredje predvsem zato, ker je gibanje rumenih jopičev, ki je imelo največ privržencev na skrajni desnici, pokazalo, da je priseljevanje zelo občutljiva tema. Poleg tega se Macron že nekaj časa trudi utrditi na desnici in pridobiti volilce skrajne desničarke Marine Le Pen, ki bo, vsaj tako kažejo ankete, njegova edina prava tekmica na predsedniških volitvah 2022. S poklicnimi kvotami pa želi predvsem tistim na levi sredini, ki ga podpirajo, pokazati, da ni proti priseljevanju.
Vsekakor javno mnenje ne razmišlja več tako kot pred migrantsko krizo v letih 2015–2016. Po vsej Evropi je razširjen strah, da bo država izgubila nadzor nad priseljevanjem, zaradi česar so Britanci tudi glasovali za brexit. Izraz »kvota« naj bi Francozom dal vedeti, da je priseljevanje pod nadzorom in zaustavljeno. Hkrati Macron prepričuje Francoze, da je mogoče priseljevanje obrniti državi v prid.
Proti na levici in skrajni desnici
Toda na levici in v nevladnih organizacijah so ogorčeni, da bo Francija dobila sito, po katerem bo nekdo lahko prišel v Francijo samo zato, ker ima določen poklic in bo koristen za francosko gospodarstvo. Tudi Le Penova ostro nasprotuje poklicnim kvotam in vztraja, da bi morali nezasedena delovna mesta zasesti Francozi. V nedavnem intervjuju za izrazito konservativno revijo Valeurs Actuelles ji je Macron odgovoril, da že 30 ali 40 let obstajajo delovna mesta, ki jih Francozi nočejo; to so pomivalci posode, natakarji, delavci in tehniki na gradbiščih, medicinske sestre, negovalke, tesarji, geometri, veterinarji, inženirji in računalničarji. Predvsem za zadnje štiri poklice velja, da bi s privabljanjem strokovnjakov Francija revne države prikrajšala za visoko kvalificirano delovno silo. Lani je bilo sicer med 255.000 izdanimi vizumi za vstop v Francijo samo 33.000 delovnih.
Ministrica za delo Muriel Pénicaud se namerava o tem, za katere poklice primanjkuje zanimanja med Francozi, pogovoriti z regionalnimi zavodi za zaposlovanje, sindikati in delodajalci. »Do poletja bomo izdelali statistično orodje, iz katerega bo mogoče razbrati, katere poklice potrebujejo v posameznih regijah. Tako se bomo lahko za te profile obrnili na tujino,« je dejal Florent Boudié, vodilni poslanec Macronove stranke Naprej, republika.
Pariški dnevnik Le Monde pa meni, da gre pri sedanjih ukrepih na področju migracijske politike zgolj za odvračanje od pravih problemov, kot so zdravstvo, socialna politika, kupna moč, brezposelnost in varovanje okolja. In ko si Macron na ta način poskuša zagotoviti podporo desnih volilcev, po Le Mondu spodkopava humanistično tradicijo Francije. Sicer pa je to mahanje z rdečo krpo, ki jo predstavlja priseljevanje, običajen način vladanja večine francoskih predsednikov, kadar hočejo odvrniti pozornost od pravih problemov.
