Po podatkih Združenih narodov na svetu zaradi lakote trpi več kot 113 milijonov ljudi. Glavni dejavniki, ki povzročajo lakoto, so vojni konflikti in politična nestabilnost, tik za petami jim sledijo gospodarski vzroki in naravne nesreče, ki so vse bolj vezani na podnebne spremembe, s katerimi prihajajo suša, obilne padavine, nevihte s točo, veter in pozebe. Kmetijski sektor na nastalo škodo odgovarja s prilagoditvami, novimi tehnologijami, izborom odpornejših sort in preventivnimi ukrepi, ki morajo v prvi vrsti zagotoviti ustrezne vodne vire. Ob tem panogi vsekakor ni v pomoč, da stopnja priseljevanja v (vele)mesta in širjenje urbanih območij sunkovito naraščata. Na račun širjenja mest se seveda krčijo ruralne površine, kar prinaša še večjo škodo. Ena novejših rešitev tega problema se skriva v gradnji prostorov, ki omogočajo kmetovanje pod tlemi.
Sistem vertikalnega kmetijstva
Prvo podtalno kmetijo so pred petimi leti zasnovali v Londonu. Triintrideset metrov pod živahnimi ulicami okrožja Clapham, v predorih, ki so med drugo svetovno vojno služili kot zaklonišča, se je rodila podtalna kmetija Growing Underground (kar bi lahko prevedli kot gojenje pod zemljo). Idejni oče projekta urbanega vertikalnega kmetovanja je bil Richard Ballar, ki pa ni prihajal iz agronomskih ali drugih inženirskih voda. Ballar je bil pred petimi leti diplomant filmskih študij in je v času izobraževanja odkril tunele pod Claphamom ter se spraševal, zakaj v prenaseljenem mestu tega prostora nihče ne izkorišča. S poslovnim partnerjem Stevenom Dringom je odprl podtalno kmetijo, ki jo danes tržijo tudi kot turistično atrakcijo.
Predori, kjer je Growing Underground, imajo dobro izolacijo, namesto sončne svetlobe pridelovalci uporabljajo svetlobo LED-svetilk, ki imajo možnost ponovne uporabe, in metodo hidroponike, gojenja v vodi, ki vsebuje rudninske snovi. V enem dnevu pridelajo 1200 zavojev kreše, sicer so usmerjeni v gojenje mikrorastlin, radiča, česna, brokolija, več vrst solat in zelišč. To na 520 kvadratnih metrih, ki zahtevajo sterilno čistočo, počne 25 strokovnjakov. Nekatere tradicionalne poljščine, kot je grah, žanjejo kar šestdesetkrat na leto, kar je desetkrat več kot pri običajni zelenjavi.
Tudi na vrhovih Andov
Podzemno kmetijo ima tudi Pariz, v prostorih nekdanje podzemne garaže so kmalu za Londonom razvili hidroponično vzgojo poljščin in gob, letina znaša približno 300 kilogramov. Na Švedskem sistem vertikalnega kmetijstva uporabljajo v kletnih prostorih velike poslovne stavbe, ki so bili prvotno namenjeni za arhiviranje. Energijo, ki jo proizvaja obratovanje kmetije, Švedi uporabljajo za ogrevanje stavbe, pridelek pa želijo v prihodnje prodajati lokalnim odjemalcem, kar je še ena bistvena prednost podtalnega kmetovanja: zmanjševanje stroškov in onesnaževanja, povzročenega zaradi prevoza hrane.
Med podtalno kmetovanje bi lahko uvrstili tudi rastlinjake, ki so jih postavili na visoke planote Andov v Boliviji. Rastlinjaki so zaradi pogostih pozeb, močnega vetra in višanja temperatur umeščeni več metrov pod zemljo, vidna je le njihova streha. V teh rastlinjakih nastane optimalna raven vlage in želene temperature.
Čeprav podzemne kmetije po mnenju strokovnjakov ne morejo nadomestiti gojenja hrane na zemeljski površini, predstavljajo sodobno dopolnilno dejavnost, ki v večjih mestih prebivalcem omogoča dnevno svežo zelenjavo. V državah, kjer se soočajo s kroničnim pomanjkanjem obdelovalnih površin, pa vertikalno kmetijstvo obeta veliko več.
