Čevljar Anton Ulčnik z Rake pri Krškem je imel zelo rad kmetijstvo. V vsesplošnem pomanjkanju po drugi svetovni vojni se je vrgel v pridelovanje čebule in vsako leto najel še kakšno njivo več. »Sedem otrok nas je bilo pri hiši in nekako je bilo treba preživeti. Vsi smo delali,« se spominja njegov sin Franc Ulčnik, ki po očetovi smrti nadaljuje tradicijo pridelave raške čebule. S svojo skrbjo za ohranitev sorte je na prvem festivalu »raške č'bule« minuli konec tedna prejel priznanje, poimenovano po njegovem očetu. »Z občutkom in velikim srcem jo prideluje, sortira seme. V bolj prave roke priznanje ne bi moglo iti,« je dejal predsednik Turističnega društva Lovrenc Raka Lojze Kerin.
Čebele poskrbele za novo sorto
Sprva je Anton Ulčnik prideloval običajno, rjavo čebulo. Toda ljudje so vse bolj povpraševali po rdeči. »Leta 1956 je zato nabavil egiptovsko rdečo in jo posadil za seme. Ena greda je bila posajena z rdečo, druga z rjavo. Toda ko je naslednje leto posejal seme iz teh čebul in je zrasel čebulček, je bil ta na vsej njivi enak. Ves je bil rdeč. Čebele so poskrbele za novo sorto.« Ulčnikovi so bili takrat daleč naokoli edini, ki so pridelovali čebulo tudi za prodajo. Na leto so je pridelali 40 pa tudi do 55 ton, ob tem tudi dve toni čebulčka.
Franc Ulčnik zdaj vzgaja čebulo večinoma za seme. Iz vsake zraste pet do šest vrhov s cvetnimi kobuli, polnimi semena. »Če želite imeti čebulo iz semena, traja tri leta. Za čebulo iz sadike potrebuješ dve leti. Če pa posadiš čebulček, imaš čebulo seveda takoj,« filozofijo gojenja razloži Ulčnik. Vsako leto posadi 50 do 60 čebul, iz katerih dobi 1,5 kilograma semena. V enem gramu je 220 semen. »Vso seme dam na kmetijo, ki se ukvarja s pridelavo zelenjave, oni mi potem dajo toliko sadik, kot jih potrebujem za lastne potrebe, ostalo jim pustim. Pomembno mi je, da se raška čebula ohranja. Zato bom seme vzgajal, dokler bom lahko. To je dediščina, ne le raška, slovenska, ampak predvsem mojega očeta.«
Ulčnikovo čebulo so raziskovali na biotehniški fakulteti, seme je zdaj tudi že v laboratorijih na Češkem. Doslej so med drugim ugotovili, da ima raška čebula bistveno več suhe snovi kot ostale sorte. Pa tudi, da se tako ne more uradno imenovati. »Mesto Raka namreč obstaja tudi v Siriji, zato se bomo morali spomniti drugačnega imena. Morda bi lahko bila račanka,« razmišlja Ulčnik.
Proti čebulni muhi z zgodnjim sajenjem in pepelom
Mnogi so imeli letos težave s čebulno muho. Toda Ulčnik ne. »Je dokaj zgodnja sorta. Najpomembneje je, da jo pravočasno posadimo, že februarja ali marca. Do maja, ko se pojavi čebulna muha, je rastlina že tako močna, da ji ne pride do živega.« Najboljši čebulček je debeline 6 do 8 milimetrov. Iz takega zraste najlepša čebula, iz debelega čebulčka pa bo šla čebula v vrh in pognala cvet. Čebula potrebuje odcedno zemljo in ne prenese svežega hlevskega gnoja, lahko pa kompost. Proti čebulni muhi uporablja pepel in čaj iz rabarbarinih listov. »No, pa pleti je treba, vsaj v začetku, sicer bi se v plevelu ob mokrem in toplem vremenu lahko 'skuhala',« nekaj nasvetov natrese Ulčnik.
Da je raška ena najbolj zaželenih čebul v domači kuhinji, potrdi Olga Vizjak z Rake. »Doma ne uporabljamo druge čebule kot raško, ki jo tudi sami pridelamo. Je bolj sladkastega okusa, lepo se razpusti. Golaž brez nje ni pravi. Tudi čebulni kruh je z raško čebulo izvrsten. Kot da bi jedli pecivo.«
Raška č'bula tudi na vrtu Bele hiše?
»Marsikdaj se zdi, da bi lažje brez mesa kot brez čebule,« doda priznani gostinec Srečko Kunst iz Bistrice ob Sotli. »Ko želimo narediti res dobro jed, vedno posežemo po domači čebuli, četudi je dražja. Raško čebulo pogosto uporabljamo tudi kot butično prilogo. Čebula ima res ogromen pomen. Tu imamo krškopoljca, imamo cviček, pa raško čebulo, vse to je naša identiteta. In to moramo ohranjati,« pravi.
Raška čebula (še) ni vpisana v sortno listo. Po mnenju Mojce Škof s Kmetijskega inštituta Slovenije bi jo lahko vpisali kot ohranjevalno sorto, za kar so potrebni nekoliko milejši pogoji. »Namen takega vpisa je predvsem, da se ohrani biotska pestrost,« dodaja.
Je pa z Rako povezana tudi prva dama Amerike. Krščena je bila prav v raški cerkvi. Pred časom sta se na Raki oglasila tudi predstavnika podjetja, ki naj bi urejalo vrt Bele hiše. »Dali smo jim nekaj semena raške čebule, da ga preizkusijo in vidijo, če jo je možno pridelovati v Ameriki, nekaj semena pa smo tja poslali tudi zasebno,« dodaja Kerin. Ali raška čebula zdaj uspeva tudi na vrtu Bele hiše, še preverjamo.
