Knjiga predstavlja Zucmanove raziskave za doktorsko nalogo pri mentorju Thomasu Pikettyju in je namenjena širši laični javnosti. Prva njegova naloga je bila ugotoviti, koliko svetovnega bogastva se skriva v davčnih oazah. Dokazal je, da je to mogoče natančno izmeriti, ker je na svetovni ravni več denarja na strani pasive kakor aktive. Razlika znaša osem odstotkov svetovnega premoženja, ki »nima lastnika« (kot da bi »bil planet Mars lastnik dela svetovnega premoženja«, pravi Zucman) in ki ga hranijo v davčnih oazah. Avtor nadalje opisuje zgodovino utajevanja davkov, nastanek davčnih oaz, svetovno delitev dela med davčnimi oazami. Dežele se pri tem specializirajo: Švica, denimo, za davčne utaje, Irska in Ciper za davčno »optimizacijo« podjetij, Panama za slamnata podjetja, Luksemburg za investicijske sklade.
Zucman opozarja, da nenehno nastajajo nova svetovna središča za upravljanje premoženja, med njimi kraljuje Hongkong. Sistem utaj je tako odporen prav zato, ker se je razvil v svetovno omrežje specializiranih uslug. Prilagodi se lahko vsakemu ukrepu za boj proti davčnim oazam, tako da prenese sredstva iz ene davčne oaze v drugo in jih tam skrije. Kajti, pravi Zucman, odkar so sprejeli prve »odločne ukrepe« proti davčnim oazam, se je premoženje v njih povečalo za četrtino. Po razkritju tajnih dogovorov Luksemburga s podjetji (tako imenovani Luxleaks), ki so dobila posebna »davčna darila«, če so poslovala prek Luksemburga, se je število držav, ki omogočajo take sporazume, celo povečalo. Slovenija jih je dovolila z zakonom leta 2017.
Toda ta boj je mogoč in treba ga je izbojevati, saj davčne oaze preprosto kradejo državam in povečujejo javni dolg, kradejo bolnišnicam, šolam, sistemom socialne pomoči in povečujejo družbeno neenakost. Ravno Zucmanovi natančni izračuni davčnih utaj in davčnih »optimizacij« omogočajo, da bi države sprejele učinkovite ukrepe proti davčnim oazam, celo v okviru veljavnih mednarodnih trgovinskih sporazumov. Ker po teh sporazumih »davčna darila« veljajo za subvencije podjetjem, imajo države vso pravico, da vpeljejo carinske ukrepe proti tistim državam, ki omogočajo take subvencije.
Zucman potem tudi predlaga, da bi ustanovili svetovni finančni kataster, ki bi omogočil samodejno izmenjavo podatkov med državami in enostaven nadzor davčnih uprav nad denarnimi tokovi. Ker taki katastri že obstajajo, jih je treba samo nadgraditi, da bi preprečili skrivanje pravih lastnikov za skrbniškimi skladi. Ta kataster bo lahko tudi podlaga za uvedbo svetovnega davka na kapital. Za davčno »optimizacijo« pa predlaga svetovni davek na dobiček podjetij. Ta davek bi razdelili med države, v katerih je bil ta dobiček ustvarjen, po formuli, ki so jo ZDA že preizkusile. Prednost tega davka je, da bi multinacionalkam onemogočil manipulacije s transfernimi cenami.
RASTKO MOČNIK, Ljubljana
