Leta 1982 je pobegnil iz države, v Italiji dobil status begunca pod okriljem agencije Združenih narodov UNHCR in se preživljal z radijskim novinarstvom na postaji Radio Popolare. V Sao Paolu v Braziliji je izdal knjigo Koka, kokain in trgovina z mamili, v Rimu Vodnik po svetu tveganj, v Bologni Novo geografijo kontinentov in niz drugih analiz povezav med politiko, ekonomijo in kriminalom v Južni Ameriki.

Razkritje Paname kot središča skritih ekonomskih tokov ga je simpatično presenetilo. Presenetilo ga je predvsem to, da je razkritje izzvenelo tako presenetljivo. Ves svet je vedel, kakšno poslovno okolje je država ob prekopu. To že desetletja ni nobena skrivnost, panamska zgodba pa je obsežno dokumentirana. V dokumentih bere zgodovino in politično sedanjost majhne države, ki je še iz časov španskega osvajanja ameriškega kontinenta in izvoza naropanega zlata v Evropo v središču globalizacije ekonomije.

»Velik del dobičkov globalne ekonomije je poniknil skozi sofisticirane sisteme, ki jih je Panama v sozvočju z Združenimi državami in ob visoki stopnji tolerance Evrope razvijala prav zato, da bi bili svetovni finančni tokovi nepregledni, tisti, ki jih upravljajo, pa bi z njimi sebe oprostili plačevanja davkov,« je rekel v pogovoru, ki je mesto Panama postavil kot črno luknjo svetovnih financ. Majhen kraj, ki pa je nase pritegnil največja imena globalne ekonomije.

Zakaj je ravno Panama postala najbolj pomembna finančna baza razvitega kapitalizma? Ravno center sveta to ni.

Prav zato, ker ni center sveta in je hkrati zelo približna država. Panama je že nastala kot offshore država in se je razvijala kot ameriški offshore projekt.

To je nekoliko hudobno rečeno.

Takšna so dejstva. Panama je država, ki so si jo leta 1903 Združene države izmislile zato, da so lahko zgradile Panamski prekop. Dežela je bila namreč na najožjem delu kontinenta, Američani pa so potrebovali prekop, da bi skrajšali morsko pot med New Yorkom, San Franciscom in pristanišči v Aziji. S tem so hoteli dobiti v roke močan vzvod, ki bi omogočil razcvet globalne ekonomije.

Ameriški predsednik Theodore Roosevelt je državi Kolumbiji in njeni provinci Panami dal ponudbo, ki je nista mogli zavrniti, ker sta za njo stali mornarica in vojska Združenih držav. Hotel je zgraditi prekop, ki bi bil pod neposrednim nadzorom Washingtona, in si je preprosto z ravnilom prisvojil ustrezno ozemlje. Prekop je zgradil inženirski korpus ameriške kopenske vojske. Prekop in ozemlje ob njem sta bila pod neposredno upravo ZDA, varovala pa ju je ameriška vojaška pehota. Pred tem je bila Panama zgolj provinca sosednje Kolumbije. Prva odločitev na prvi seji vlade neodvisne države je bila podpis dokumenta, s katerim so ZDA dobile koncesijo za gradnjo kanala.

Predsednika nove države so imenovali kar marinci. Kanal je bil dokončan leta 1914 in je skupaj s Suezom postal ena od osrednjih komunikacijskih poti svetovne trgovine. V gradnjo so bili vpleteni tudi francoski bankirji, vendar bi ta zgodba samo zapletla razumevanje preprostega dejstva, da Panama nikoli ni bila država kot druge.

To je Panama. To je kot zadrga, ki povezuje severni in južni del ameriškega kontinenta, njena zgodovina pa se zdi napisana po scenariju akcijskega filma. Že njeno ime je fascinantno. V jeziku prvotnih prebivalcev pomeni izobilje rib in metuljev ali pa onostranstvo. Ime je kot nalašč za naše čase. Izobilje in onostranstvo sta dve ključni besedi, ki zaznamujeta globalizacijo. Bogastvo zemlje, rudnin in poljedelstva, ki pa postanejo bogastvo daleč od dežel, iz katerih izvirajo. To nikoli ni bila država kot druge.

V čem je bila razlika?

Od začetka kolonizacije so Ameriko razumeli kot zakladnico sveta. Takoj ko so jo iztrgali domačinom, se je znašla v centru mednarodnih tokov dobrin in kapitala. Ne eno ne drugo ni bilo vedno zakonito pridobljeno. Tukaj so deponirali zlato in srebro, ki so ju Inkom izropali v Peruju, preden so ju enkrat na leto vkrcali na ladjevje, ki je dragocenosti velikega ameriškega ropa prepeljalo v evropske prestolnice.

Ko sta zlato in srebro prišla v Evropo, je šla večina v London, Hamburg in Rotterdam, pa tudi v Genovo in Sieno. S tem so poplačali banke, ki so s svojimi krediti financirale osvajanje ameriškega kontinenta. S tem se je ustvarilo kapitalizacijo, ki je dvesto let kasneje omogočila industrijsko revolucijo.

Ampak v novejši zgodovini je pač delovala kot običajna država.

Nikoli. Zakladi, ki so bili deponirani v Panami, so vzbudili apetite britanskih, francoskih in nizozemskih roparjev. Njena pristanišča so bila večkrat tarča roparskih pohodov avanturistov, kot sta bila sir Francis Drake in Henry Morgan.

Vedno je bila ozemlje z zelo omejeno suverenostjo in je bila bolj podobna neformalni koloniji kot neodvisni državi. Nikoli ni imela svoje valute, njena valuta je od prvega dne ameriški dolar. Prekop je bil do leta 2000 last Združenih držav, Panama pa center operacij ameriške obveščevalne službe Cia za celotno Južno Ameriko. Tam so imeli antene za nadzor južne polovice kontinenta, Združene države so Panamo uporabljale za operacije, ki so bile v ZDA nezakonite. V Panami so bile akademije za urjenje južnoameriških vojsk, kjer jih niso učili o človekovih pravicah.

Ker je država potrebovala tudi ekonomijo, so ji v sedemdesetih letih ZDA dovolile, da je razvila offshore ekonomijo. Prvo dejanje je bila registracija tujih ladij. Celotna grška trgovska mornarica ne pluje pod grško, ampak pod panamsko zastavo. Enako velja tudi za italijanske in mnoge druge mornarice. Panama se je domislila tega, da lahko svojo zastavo daje v najem. Liberija, Sierra Leone in druge so prišle za njo. S tem je spremenila svetovno trgovsko mornarico, ker je ladjarjem omogočila, da se izognejo plačevanju davkov v svojih državah.

Kaj pa je ponudila, česar denimo Grčija ni mogla?

Najprej zelo ohlapno razumevanje varnosti. Registrirali so tudi ladje, ki niso ustrezale nobenim standardom. Lastnik je plačal nižje pristojbine, izognil se je sindikalnemu organiziranju, lahko je najel mednarodno posadko, posloval brez omejitev in plačeval simboličen davek. Panama je imela registrirano največjo floto na svetu. Postala je virtualni prostor, ki pa je bil trdno zasidran med meje nacionalne države. Ampak to je bil šele začetek.

Kot davčna oaza in industrijska pralnica denarja je naslednje desetletje vzcvetela, ko je trgovina z mamili postala globalna industrija. V osemdesetih letih je kolumbijski kartel Pabla Escobarja iz Medellina začel izvažati kokain v ZDA v enormnih količinah. Finančna četrt mesta Panama je postala narcocity. Panama je bila idealen kraj za recikliranje kontejnerjev dolarjev v majhnih bankovcih, ki so prišli iz ZDA. V panamskih bankah so jih oprali in jih vrnili na trg kot očiščen kapital. Snežno beli dolarji so bili pripravljeni za investiranje v povsem legalne posle pri nakupu zemljišč, v gradbeništvu in pri razvoju servisne industrije. Po dveh ali treh korakih nobena država ni več imela inštrumentov, s katerimi bi lahko gradnjo nebotičnika v svoji prestolnici povezala s trgovino z mamili v okolici gradbišča.

V to dejavnost se je vpletla Cia z dejavnostmi, ki jih je potrebovala ameriška vlada, kongres pa jih ni mogel odobriti. Čez Panamo je šla trgovina afere Iran-Contra. Kongres ni odobril izvoza ameriškega orožja za oborožitev kontrarevolucionarjev v Nikaragvi. Cia je sodelovala pri prodaji kokaina, z izkupičkom od Irana, ki je bil pod ameriškimi sankcijami in z ZDA ni imel niti diplomatskih odnosov, kupila orožje in z njim oborožila upornike, ki so se borili proti sandinistični revolucionarni vladi. To niso govorice. Ameriški polkovnik Oliver North je zaradi tega končal pred sodiščem, celotna zgodba je v sodnih spisih. Celotno operacijo je omogočil panamski diktator Manuel Noriega, ki je bil na plačilnem seznamu Cie. On je vodil transfer denarja in orožja za upor v Nikaragvi. Ko je zaradi brutalnosti postal nekoristen, so ga med ameriško invazijo leta 1989 aretirali in v Miamiju na Floridi obsodili na 40 let zapora. Takšna država je Panama. Zelo približna.

Drugače pa je to ena od mnogih držav?

Ne, ni. Iz ekonomije pranja denarja od trgovine z mamili je izšla zelo skorumpirana država. Nacionalistična vlada poveljnika Omarja Torrijosa, ki je ameriškemu predsedniku Jimmyju Carterju iztrgala obljubo o vrnitvi kanala v panamsko last, je bila izjema. Torrijos je leta 1981 umrl v letalski nesreči, ki je bila podobna nesrečam, v katerih so v nepojasnjenih okoliščinah umirali napredni južnoameriški voditelji. Nasledil ga je Noriega, ki so mu ljubkovalno rekli Ananas in je sodeloval v vseh intrigah v Južni Ameriki.

Kako pa Panama deluje v kontekstu drugih latinskoameriških držav?

Deluje kot samostojna država, ki igra aktivno vlogo v vseh regionalnih organizacijah. Vsi sicer vedo, da v resnici ni čisto prava država, da ni neodvisna in da živi od nesreče drugih. Vendar politične in gospodarske elite Južne Amerike potrebujejo Panamo, da skozi njo operejo denar iz svojih črnih fondov. Med mnogimi Južnoameričani v panamskih papirjih je sedanji predsednik Argentine Mauricio Macri, ki izhaja iz velike družine industrialcev. Tako kot vsi drugi podjetniki so tudi oni registrirali offshore podjetja v Panami, da so se izognili plačevanju davkov v Argentini.

Vsi so uporabljali Panamo za niz legalnih, pollegalnih in ilegalnih poslov. To je država, ki na majhnem ozemlju združuje vsa protislovja, nevarna sožitja, dvojne igre in dvojno moralo, ki so od 15. stoletja naprej značilni za proces globalizacije ekonomije. Zaradi tega je Panama pomembna država. To je sijajna izhodiščna točka za rekonstrukcijo mehanizmov, ki so onemogočili, da bi od globalizacije imeli korist vsi. Morda bi se od nje dalo tudi naučiti, kako graditi drugačno prihodnost. Mimogrede pa je Panama ena najlepših držav ameriškega kontinenta in sijajna izletniška točka.

Zakaj se je prav ona razvila v davčni paradiž?

Zato, ker je za razliko od drugih davčnih oaz kljub vsemu najbolj solidna. Prestala je preizkus časa in je del ameriškega sistema. V devetdesetih letih in v 21. stoletju je postala veliko križišče izogibanja plačevanju davkov na globalni ravni. Z globalizacijo je postala zanimiva za velike multinacionalke, ki jih je začela zanimati davčna optimizacija. Amazon, Google, Starbucks in podobne družbe, ki ustvarjajo dobiček po vsem svetu, se izognejo plačevanju davkov v posamičnih državah tako, da najprej naredijo ovinek čez Irsko in dobiček speljejo skozi panamske banke, ki upravljajo manjše davčne paradiže na Bahamih in Bermudih.

Panama je razvila večino finančnih inštrumentov izogibanja davkom, vedno je bila naprednejša od drugih in najbolj solidna. Panama je original davčnega paradiža, ki ponuja celovito storitev, vse drugo so imitacije. Zadnjih petdeset let je imela osrednje mesto v nezakoniti ekonomiji, potem pa v globalni ekonomiji. Tam se denar trgovcev z mamili in diktatorjev križa z denarjem od utaje davkov in velikim denarjem mednarodnih korporacij, ki se spretno izmikajo plačevanju davkov.

Ali niso Združene države zares pedantne okrog plačevanja davkov? Zakaj so to dopustili?

Najprej zato, ker je bila Panama zelo koristen inštrument ameriške zunanje politike in so ji dopustili stvari, ki jih drugim ne bi. Ni bila samo finančni, ampak tudi obveščevalni in vojaški paradiž. Hkrati pa se Združene države nikoli niso resno spopadle z recikliranjem denarja od mamil. Pablo Escobar je veliko svojega denarja opral v Panami, prav toliko pa ga je opral tudi v bankah v Miamiju.

V zadnjih letih jih je veliko bolj začela zanimati masa denarja, ki ga obračajo ameriške multinacionalke, pa nikoli ni prišel v Združene države, ker je parkiran v davčnih paradižih. Vratolomne številke stotin milijard dolarjev. To Obamovi administraciji ni všeč, ker se umikajo pred davčno blagajno ameriške države. Kot razumem, zato pripravljajo davčno amnestijo, s katero bodo prepolovili davke, če korporacije prijavijo dobiček, za katerega niso plačale davkov. Potem pa naj bi se zakonodaja zaostrila, tako da Google in podobni ne bodo mogli več zadržati denarja od neplačanih davkov v državah, kjer je dobiček nastal, hkrati pa bodo morali plačati tudi ameriške davke na dobiček.

Ampak, kako to, da so na seznamu panamskih dokumentov kitajska, ruska, islandska in savdska imena, ameriških pa skoraj ni?

Dokumenti prihajajo iz internega vira, o katerem ne vemo nič. Lahko špekuliramo v vse smeri, ampak nima smisla. Dokumenti iz anonimnih virov so običajno filtrirani. Lahko sklepamo, da je seznam prečiščen. Vedeti pa ne moremo. Vemo pa, da ameriški državljani v resnici ne potrebujejo Paname za registracijo offshore podjetij, ker to lahko počnejo v dveh zveznih državah ZDA. Nevada in Delaware, domovina podpredsednika Josepha Bidna, sta fiskalna paradiža, ki omogočata ustanavljanje offshore podjetij na svojem ozemlju. Anonimna podjetja Panamo potrebujejo šele, ko je treba reciklirati denar.

Mafija je v Nevadi v Las Vegasu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ustanovila igralnice za reciklažo svojega denarja. Za Američane je najbolj varno imeti offshore podjetja doma. Banke pa morajo biti v tujini. Ker pa se dokumenti nanašajo na 35 let dolgo obdobje, bi morala tudi ameriška imena priplavati na dan.

Hkrati pa je treba vedeti, da obdobje Paname počasi mineva. Velik del sveta je napovedal vojno davčnim oazam. OVSE in mnoge druge organizacije uspešno omejujejo njihovo poslovanje. Klasični paradiži, kot je bila Švica, postopoma ukinjajo tajnost bančnega poslovanja. Ostali so še Singapur, nekaj otokov in Panama, ki je bila najbolj resna. Zdaj je njena mednarodna avtoriteta močno upadla, od resnih držav ostaneta samo še Nevada in Delaware. Rad bi, da je to dejstvo registrirano, vendar iz tega ne bom potegnil nobenega sklepa.

So vas dokumenti presenetili?

Ne, seveda ne. O Panami se je vse vedelo že dolgo časa. Novinarji imajo kratek spomin in kot veliko odkritje ponujajo stvari, ki so bile že davno odkrite. Kakšna država je to in kako posluje, je bilo znano. Konkretnost imen, ki so imela podjetja in račune v državi, je seveda atraktivna in vprašanje je, ali morajo zaradi tega kje kazensko odgovarjati. Čas pa je zanimiv. Panama je bila še zadnja pomembna država, ki se je upirala zahtevam mednarodne skupnosti po transparentnosti.

Hkrati je do razkritja prišlo med ameriško predvolilno kampanjo, kjer ekonomija in poštenje igrata veliko vlogo v debatah. Zares zanimivo bo, če bi se izkazalo, da je denimo Donald Trump čutil potrebo po davčnih oazah zunaj ozemlja ZDA. Vendar je razsežnost dokumentacije prevelika, da bi lahko bil kdorkoli konkretna tarča. Kdor je razkril dokumente, ni imel pred seboj niti Vladimirja Putina niti Davida Camerona niti Mauricia Macrija. Zdi se mi, da razkritje ni ciljalo niti na konkretno državo niti na konkretnega politika.

Bolj se mi zdi, da gre za vojno med offshore državami in da je pravi cilj Panama sama. Ona je žrtev vojne med offshore ekonomijo zunaj Združenih držav in v samih Združenih državah. Tukaj ne gre imeti iluzij o tem, kje je center ekonomij tega sveta. Že vsaj deset let smo priča spopadu med fiskalnimi paradiži, ki jih je bilo v nekem trenutku več kot petdeset. Postopoma so vsi prišli pod nadzor, Panama je bila zadnja na seznamu. Sedaj bo treba pazljivo spremljati usodo davčnih oaz znotraj ZDA. Pogledati bi bilo treba fundacije, kot je Elliot Management Corporation Paula Singerja, in podobne jastrebe, ki se ukvarjajo z odkupovanjem dolgov propadlih držav in še bolj skrivnostnimi posli na Kajmanskih otokih. Temu je težko slediti, ker je to zelo temen in meglen svet. Imena na seznamu so anekdotična v primerjavi s težo offshore ekonomije.

Govorimo o paralelnem finančnem in ekonomskem sistemu? Kakšna je razlika med strojem za pranje denarja v londonskem Cityju, otokom Man, Irsko, Delawarom in Panamo?

Povezanost seveda ni naključna. Eni potrebujejo druge. To je zelo živ organizem. Otoki v Rokavskem prelivu, Irska in Nizozemska so vrata, tako kot sta to bila nekoč Luksemburg in Liechtenstein. Skozi ta vrata gre niz operacij in sredstev, ki se potem preselijo naprej v Panamo ali v Združene države. Razlika med Panamo in drugimi je bistvena. V ZDA so paradiži za ustanavljanje offshore družb, za katere nihče ne ve, kdo je lastnik. Panama je hkrati to in bančna oaza.

V Evropi so vrata, ki peljejo tja. Plen ne ostane na Irskem. Evropske multinacionalke so delovale po preprostem sistemu, ki se ga sedaj omejuje. Podjetje je registriralo družbo na Irskem. Dobiček iz države v Vzhodni Evropi je nakazalo irski družbi, ta pa ga je posredovala materinski družbi, ki je bila registrirana na Kajmanih ali v Panami. Nekatere države zgolj olajšujejo beg obdavčljivega denarja, kar omogoča triangulacijo fiktivnih sredstev, pravi denar pa konča v davčnih oazah. Večina svetovnih multinacionalk ima svoj denar na treh ali štirih koncih na Karibih.

Združene države so bile vedno liberalne do finančnih tokov, vendar so stroge v drugih pogledih. Delaware je davčna oaza. Tam je mogoče registrirati podjetje v popolni anonimnosti. Družba bo poslovala in opravljala svoja opravila, prej ali slej pa bo potrebovala banko. V tem trenutku bo potrebovala Panamo. Delaware nima offshore bank, ampak samo offshore podjetja. Panama je oboje. Davčni paradiž in bančna oaza. Idealen svet za vse, ki bi se radi skrili. Zato so panamski dokumenti povzročili tolikšno zadrego. Vsi so mislili, da so tam zares varni.

Zakaj evropska zakonodaja ni bolj stroga?

Zato, ker evropske države reagirajo samo, kadar je kriza. Dokler je šlo ekonomiji dobro, se nikomur ni zdelo potrebno biti pazljiv. Erozija davčne osnove je proces, ki mu sledimo že deset let. Sam o tem pišem vsaj pet let. V zadnjem času smo bili priča nekaj sodnim procesom v Italiji, Veliki Britaniji in nekaterih drugih državah, ki jih je spodbudila kriza v ekonomiji. Sama dejstva niso nič novega. Izogibanje davkom je star proces. Začela se je diskusija o evropski zakonodaji, ki bi onemogočila, da evropske države sodelujejo pri sistemskemu izogibanju davkom. Vendar ne gre imeti iluzij. Tukaj ne gre za to, da bi državne administracije naenkrat odkrile, kako se korporacije izogibajo davkom. To so vedele že dolgo časa. Ker pa imajo vse večje težave s proračuni in je očitno, da ne pobirajo davkov od najbogatejših, so začele razpravljati o možnih rešitvah.

Kriza je nekoliko spremenila pogled na toleranco do obnašanja velikih igralcev. Ne gre namreč samo za utajo davkov, ampak za nelojalno konkurenco. Jaz proizvajam v svoji državi in plačujem davke svoji državi. Moja konkurenca proizvaja v moji državi, dobiček pa kanalizira skozi evropske države v davčne oaze in ne plača nič. Moja država jim omogoči, da imajo 20 ali trideset odstotkov nižje stroške poslovanja, jaz pa lahko v konkurenci z njimi samo bankrotiram. Do te diskusije mora prej ali slej priti. Ne gre samo za denarne tokove, ki jih ureja Mossack Fonseca, ampak za ekonomske sisteme, kjer različni igralci na istem terenu igrajo po različnih pravilih.

Slišati je, da so vse operacije zakonite, čeprav morda niso moralne.

To je dobra šala, da. V posameznih državah je zakonitost odvisna od zakonov, ki veljajo v državi. Takšno poslovanje je v Panami zakonito, ker je v okviru panamskih zakonov. Ne vem pa, koliko to pomaga pri recikliranju denarja od prodaje mamil. Nobena zakonodaja pri tem ne zdrži vode. Oni pač zahtevajo samo tiste informacije, ki tudi trgovcem z mamili omogočajo, da v okviru panamskih zakonov perejo denar. Lahko rečejo, da v tem okviru poslujejo zakonito. Po svetu je sedaj med slavnimi ljudmi slišati, da so sicer res v Panami odprli offshore podjetje, vendar niso z njim nikoli poslovali. Kaj bi na tem lahko bilo slabega?

Saj. Kaj bi na tem lahko bilo slabega?

Nihče ni odprl offshore podjetja v Panami, če ni imel namena ubežati davkom ali skriti nezakonito pridobljen denar. Drugega namena ta posel nima. Indic krivde je vsekakor tu. V tej zgodbi nedolžnih ni. Res pa je, da so denimo v Italiji razglasili amnestijo za tiste, ki so utajili davke in jih naknadno prijavili. Če je človek med amnestijo naknadno prijavil davke in se je znašel na seznamu, je oproščen vsega. Samo izvorno dejanje pa je sporno v vseh pogledih.

Kakšen konec pričakujete?

Retoričen. Cameron je res v težavah, tako kot predsednika Islandije in Argentine. Kdor se je znašel na seznamu, bo prišel pod drobnogled davčnih uprav. Hujših političnih posledic pa ne bo. Panama bo nekoliko spremenila zakonodajo, kmalu so bo poleglo. Čez tri ali štiri leta bo zanimivo pogledati, kam bodo tekli finančni tokovi in kdo je potegnil dobiček od panamskega razkritja.