Razumem tudi, malce težje sicer, ampak vendarle, da diktatorji, ruski, sirski, islandski, britanski, katerikoli že, raje bombardirajo svoje in tuje države, grenijo življenje gejem in novinarjem, načrtno razkrajajo socialne države in nižajo življenjski standard tega ali onega prebivalstva, kot pa da bi z možgani na off in čivavo na straži zapravljali svoj dragoceni čas. To so, brez izjeme, prav posebne vrste ljudje, ki jim mir ne da miru, rajsko lepa pa se jim zdi kvečjemu njihova slika na naslovnici k resnici zavezanega časopisa ali njihovo ime na stavbi Muzeja narodne umetnosti.
Malo težje pa mi je, moram priznati, razumeti ljudi, ki enako kot multinacionalke in savdski kralji svoj denar hranijo v Panami, živijo pa za Bežigradom. Ali v okolici Celja. Ljudi, ki niso zloglasni diktatorji, temveč povsem običajni poslovneži, računalničarji ali športniki.
Morda je za moje nerazumevanje krivo le to, da sem nekoč bil v Panami in da zato vem, da boste na svetu težko našli kraj, ki bi bil bolj rajski od tamkajšnjega otočja San Blas. Ne rečem, nisem še bil v Hočah, pa tudi v Crikvenici ali Garmisch-Partenkirchnu ne, nisem še videl vseh lepot tega sveta, a bil sem v Panami in bil sem v BTC-ju in res ne razumem, zakaj bi nekdo pošiljal svoj denar v Panamo, sam pa dneve preživljal v pisarni sredi ljubljanskega nakupovalnega središča. Tu namreč ni govora o ljudeh, ki ne bi imeli izbire in bi bili, tako kot mnogi med nami, obsojeni na življenje na Fužinah ali v Slovenj Gradcu. Kdor ima dovolj denarja, da se mu ga splača skrivati tako daleč, bi lahko živel kjerkoli.
Saj vem, rekli boste, bebec, domovina je ena sama in ta ni Panama, me prepričevali, da pogled na Kamniške Alpe iz predmestja Kamnika odtehta vsakodnevno ždenje v koloni na mengeški obvoznici, da domoljubu na Bratovševi ploščadi srce zaigra veseleje kot na Maldivih, in še kup takšnih razumno zvenečih razlag boste navedli, a sam se žal ne morem prepričati, da so ti ljudje zares resnični domoljubi.
Ker če bi bili, jim pač ne bi bilo žal dati denarja ne za TEŠ6, ne za slovensko plesno gledališče, ne za plače javnih uslužbencev, zaposlenih na Agenciji za javni nadzor nad revidiranjem, ne za črpalko idrijskega rudnika. Takšni so resnični domoljubi. Oni bi iz same ljubezni do domovine z veseljem prispevali za še en prizidek ljubljanske Opere, za provizije posrednikov pri prodaji Mercatorja ali za sejnino predsednika parlamentarne komisije za nadzor varnostnih služb.
Komur pa je žal denarja celo za pediatrično kliniko, Nordijski center v Planici in Razvedrilni program TV Slovenija, je pač v mojih očeh težko domoljub in težko verjamem, da je država Slovenija zanj primernejša od preostalih dvesto držav, ki niso Sirija ali Sudan. Še težje pa verjamem, da ta človek konec februarja raje blodi po ljubljanski megli, iščoč prosto parkirno mesto pred Leclercom na Rudniku, kot pa da bi na plaži otočja Bocas del Toro štel morske zvezde in gledal delfine.
Tako kot ne verjamem, da so ti ljudje zgolj naivno prisluhnili nasvetu vrhunskega davčnega svetovalca, človeka po imenu Uroš Petrovič, ki je baje kot prvi davčni strokovnjak v zgodovini prišel na genialno idejo, po kateri se davke najbolje optimizira tako, da se jih ne plača.
Jaz pač iskreno dvomim, da si je kdorkoli v Sloveniji z optimizacijo davkov s pomočjo karibskih otočkov in panamskih bank občutno, če sploh, dvignil svojo kakovost življenja. Ko govorimo o življenju na sončni strani Alp, je, prepričan sem, povsem nepomembno, ali imate na računu pol milijona, milijon ali dva milijona evrov. Še več, prepričan sem, da bi skoraj vsi Slovenci, ki so jih ujeli Panama papers, živeli bolj ali manj enako življenje, četudi bi imeli ves svoj denar varno spravljen na tekočem računu Nove Ljubljanske banke. Le v očeh kolegov bi morda obveljali za butce, ker svoj denar puščajo državi, ki ga razdeljuje kulturnikom.
Zato verjamem, da ti ljudje odločitve o tem, kam in kako s svojim denarjem, zgolj niso dobro premislili. Rekel bi celo, da ne gre za pokvarjene, pohlepne in sebične ljudi, temveč kvečjemu za naivneže, ki so verjeli, da med njimi in večno srečo stoji le FURS.
V tem pa so pravzaprav neznansko podobni večini Slovencev, ki sami sebe najraje vidijo kot davkoplačevalce. Davkoplačevalska identiteta je najbrž temeljna identiteta našega prostora in je neznansko obremenjujoča. Naše davkoplačevalstvo nas zaznamuje in nas frustrira, pogosto celo vzbuja občutek manjvrednosti, saj nam je vsiljeno, zato se mu vztrajno upiramo in iščemo načine, kako se ga otresti, kako davkoplačevalstvo v sebi zatreti, ga potlačiti, zavreči.
A v resnici le redkim to zares uspe, nam pa preostane le, da jih zaradi tega neizmerno sovražimo.
