Papež, ki so ga svoj čas njegovi sobratje že imeli za rdečega papeža in marksista, so mu zdaj po sinodi prilepili še nove nalepke. Sam je kriv. V dokumentu je pred časom zapisal: »Pluralizem in raznolikost religij, barv in spolov, ras in jezikov sta božja volja in izraz njegove modrosti.« Božja volja je bila tudi dejstvo, da je papež na sinodo povabil veliko škofov iz Južne Amerike in manj z drugih območij. Tako si je pridobil večino za svoje predloge (128:41).
To pa je že preveč, so rekli cerkveni nergači nad novotarijami. Kaj pa žrtve, ki niso verjele, da je katoliška vera edina prava? Ali naj jih zdaj rehabilitiramo? Ne samo da poročenim preizkušenim moškim dovoli posvetitev v duhovnika, še večje »zlo« je, da dovoli ženskam posvečenje v diakonise (posvečene ženske, ki delajo z revnimi, poučujejo verouk, spremljajo bolnike in umirajoče ter pregledujejo ženske rane, nastale zaradi moževega pretepanja). Pa še v imenu Cerkve se je opravičil za »napake« evropskih misijonarjev pri evangelizacije »domorodcev«. Posebno huda je bila v Amazoniji, saj je bila opravljena z ognjem in mečem.
Po tolikem času je nastala situacija z dvema novima cerkvenima nadlogama. Amazonija dobesedno gori in tam primanjkuje duhovnikov. Zato papež za Amazonijo rahlja cerkvene doktrine in ponuja »domorodcem« korenček. Mogoče kakšen finančni prispevek obubožanemu ljudstvu Amazonije, boste pomislili. Ne, ne. To, kar enkrat pade v cerkveno puščico, ne gre zlahka iz hiše. Poleg vseh opravičevanj za trpljenja pri evangelizaciji jim je papež osebno le nekaj podaril. Kaj pa, se boste vprašali. Ja, sveto mašo, seveda. Kot opažate, se sveti oče prilagaja sodobnemu svetu.
Po mnenju Katoliške cerkve obstaja nevarnost, da se bo dogajanje v Amazoniji razširilo na ves svet. To pa ima tudi stranske učinke. Zdaj, po sinodi, je papež za sobrate postal še protestant in heretik. Dobro je znano, kaj so cerkveni možje delali s heretiki. Žive so jih sežigali. Posebna milost je bila, če so heretika prej do smrti mučili in nato šele sežgali. Zdi se, da ne dojema nevarnosti. »Kolikokrat je namesto evangelizacije nastopila kolonizacija? Bog nas obvaruj pohlepa novih kolonizatorjev,« je izjavil ne zavedajoč se, kdo je dal zgled za pohlep. Tej izjavi ni nasprotovalo samo lepo število cerkvenih mož, ampak tudi korporacije, ki pustošijo amazonski gozd, in celo predsednik Brazilije, češ, to, da gori gozd, je naša notranja zadeva. Ja, težko je v globalizacijski dobi biti papež.
Dodajmo še, da se je papež Frančišek ob koncu enomesečne sinode, posvečene mladim, tem opravičil v imenu odraslih, če jih niso poslušali, in jih pozval, naj se ne obremenjujejo z versko doktrino. Priznam, da, čeprav nisem mlad, upoštevam papežev nasvet.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
