V to, da smo imeli stike z vesoljci, da nikoli nismo šli na Luno in da je globalno segrevanje laž, ali v vsaj eno od teh stvari namreč verjame na stotisoče ljudi, ki pa jih Snowden postavlja na realna tla. Vesoljci nas po podatkih, ki jih je našel, ko je brskal po bazah Cie in drugih varnostnih agencij, niso obiskali, niti jih ameriška vlada oziroma Cia ne secira na Območju 51, kjer naj bi stalo njihovo skrivno oporišče. »Kolikor vem, vesoljci nikoli niso vzpostavili stika z Zemljo oziroma vsaj niso stopili v stik z ameriškimi obveščevalnimi službami,« je zapisal v knjigi, ki je izšla v drugi polovici septembra, potem pa enako ponovil še za podcast The Joe Rogan Experience. »Imel sem smešno velik dostop do informacij NSA, Cie in drugih podobnih skupin. Če vesoljce skrivamo, pa so prekleto dobro skriti, celo pred tistimi, ki so znotraj teh organizacij,« je dejal, hkrati pa potrdil, da so Američani res stopili na Luno, čeprav nekateri mislijo, da je njihov pristanek – na Zemlji – režiral Stanley Kubrick.
O teorijah zarot in vmešavanju v volitve
Snowden, ki se ga vsi spomnimo po tem, da je razkril, kako ameriška in britanska vlada nadzorujeta svoje državljane, pa ne piše samo o teorijah zarot, ampak tudi o zunanji politiki. Tako ne dvomi, da se je Rusija vmešavala v ameriške volitve, vendar poudarja, da to ni bil izjemni primer. Američani to po njegovih besedah počnejo že 50 let, »v vsake pomembne volitve pa se bo vmešala tudi vsaka druga država, večja od Islandije«. A največji izzivi nas še vedno čakajo. Državne in zasebne družbe, ki kopičijo osebne podatke, tehnologijo vedno bolj uporabljajo za vpliv na globalno dogajanje. Ko bodo izpopolnili umetno inteligenco, predvsem prepoznavanje vzorcev in obraza, pa bo nevarnost največja. To je tudi eden od glavnih razlogov, da se je odločil napisati knjigo.
»Poglejte telefon na mizi. Z gotovostjo vam lahko povem, da vzpostavi komunikacijo večstokrat ali večtisočkrat na minuto. Je v stiku z oglaševalskimi mrežami, analizira vaše vedenje, sledi vaši lokaciji in tako naprej. Glavni problem pa je, da se vse to dogaja neopazno,« je septembra v Moskvi povedal novinarju Spiegla in mu potrdil tudi detajl, ki smo ga videli v filmski biografiji Oliverja Stona. Spominsko kartico, na kateri so bili tajni podatki, je skril v rubikovo kocko, to pa vrgel varnostniku, ki je stal pri rentgenu. »Rubikova kocka pravzaprav ni bila toliko naprava za skrivanje kot za preusmerjanje pozornosti… Ko sem prišel iz predora s prepovedano robo in videl katerega od zdolgočasenih varnostnikov, sem mu včasih vrgel kocko. On pa je denimo rekel: Oh, takšno stvar sem imel kot otrok, a je nikoli nisem znal rešiti, zato sem preprosto potrgal nalepke z nje.«
Če bo padel skozi okno, ga je nekdo porinil
Spieglov novinar ni bil edini, s katerim je ob izidu avtobiografije govoril danes 36-letni Snowden, sestal se je tudi z novinarjem Guardiana, ki mu je opisal svoje življenje v Rusiji. Tam je obtičal, ko je ameriška vlada preklicala njegov potni list, in dobil začasni azil, ki ga podaljšuje na tri leta. Tega, da bi ga Rusija izročila Ameriki, se zaradi ohladitve odnosov med Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom ne boji, prav tako pa je poniknil strah, da bi pridrveli agenti Cie in ga strpali v kombi. Živi v dvosobnem stanovanju v Moskvi z Lindsay, s katero se je skrivoma poročil pred dvema letoma, najraje pa v poznih večernih oziroma zgodnjih jutranjih urah sedi za računalnikom in se pogovarja s svojimi podporniki. Opustil je šale, kape in plašče, za katerimi se je skrival, ter se svobodno giblje po mestu, obiskuje kulturne dogodke in s prijatelji poseda po kavarnah. Trdi tudi, da večkrat izrazi nestrinjanje z rusko vlado zaradi kršenja človekovih pravic in zaradi tega, ker nimajo svobodnih in poštenih volitev, hkrati pa Rusijo opisuje kot državo toplih in prijaznih ljudi. Ki ga, ko ga je zadržala ruska varnostna služba, niso obesili za noge in mučili z elektrošoki, ampak so, ker se je vse dogajalo na očeh svetovne javnosti, samo zmedeno čakali na razplet.
Danes Snowden vedno bolj verjame, da se bo nekoč lahko vrnil domov, ne da bi ga zaprli, a »če se ne bom mogel vrniti, bom vsaj vedel, da sem nekaj naredil za izboljšanje razmer v domovini. Kar koli se bo zgodilo, lahko mirno spim s tem zavedanjem.« Če bi slučajno padel skozi okno, pa se, kot je zagotovil za Spiegel, to zagotovo ne bo zgodilo zato, ker bi storil samomor, ampak zato, ker ga je nekdo porinil.
