Lahko bi zapisali, da je šlo za popravo zgodovinske krivice. Prvič po letu 1979 je bila neka stranka poražena na nacionalni ravni, a je v kanadskem volilnem sistemu, ki s poslanskim sedežem nagradi že relativno zmago kandidata, (p)ostala najmočnejša v parlamentu. V kakšnem spominu je tedaj osemletnemu Justinu ostal trpek poraz očeta Pierra Trudeauja, ki ga je podprlo kar 400.000 volilcev več kot konservativnega tekmeca Joeja Clarka, ni znano. V vseh biografijah pa ga opominjajo na to s podatkom, da je sam postal leta 2015 drugi najmlajši premier v kanadski zgodovini prav za Clarkom, čeprav se je moral slednji, nedorasel položaju, že po osmih mesecih posloviti. Volilci so se množično vrnili k liberalcem in še vedno karizmatičnemu Pierru Trudeauju, a je njegova politična zvezda ugašala tudi po zaslugi žene Margaret, ki je z raznimi škandali (tihotapljenjem mamil v moževi prtljagi, pohajkovanjem z Rolling Stonesi, vrtenjem v ameriškem jet-setu) uhajala iz zlate kletke, v katero jo je konec šestdesetih let kot najstnico zmamil tri desetletja starejši pravosodni minister in kasnejši kanadski premier.
Premierstvo, položeno v zibelko
Morda je bilo prav slednje povod, da se je Justin Trudeau do svojega 25. leta izogibal politiki, ko pa je vstopil vanjo na čelu podmladka liberalcev, se je začela udejanjati anekdota z obiska ameriškega predsednika Richarda Nixona v Kanadi leta 1972, ko je štirimesečnemu sinu gostitelja Pierra Trudeauja napovedal premiersko prihodnost. Petnajstletno očetovo vodenje države je obveljalo že ob njegovi prvi in hkrati uspešni kandidaturi za poslanca zveznega parlamenta 2008 kot temelj politične dinastije, ki se udejanja s kanadskim mladim Kennedyjem, bolj kot nevesta na poročno noč pa se je upiral tudi zahtevam liberalne javnosti, da po katastrofalnem volilnem porazu stranke leta 2011 stopi na njeno čelo. Brez resnega izzivalca jo je aprila 2013 prevzel z 80-odstotno podporo članstva, dve leti pozneje pa ji zagotovil absolutno večino v parlamentu.
Medtem ko večina politikov skriva fotografije iz rane mladosti s skuštranimi lasmi, mozolji ali še nepopravljenimi zobmi, so medije preplavile fotografije Justina iz študentskih let, široko nasmejanega, zagorelega, z razgaljenim mišičastim torzom, da ne bi bil samo najbolj privlačen med izpostavljenimi svetovnimi politiki, pa so jih spremljali zapisi o njegovih liberalnih stališčih in skrbi za manjšine in begunce ter ga opisovali kot vnetega zagovornika enakopravnosti žensk, pri čemer se sam razglaša za feminista, ter pravic drugače spolno usmerjenih. Pri izgradnji podobe idealnega politika mu je pomagala predanost tri leta mlajši soprogi Sophie Gregoire, s katero imata tri otroke. Mnogim pa je ostalo v spominu njegovo slovo od očeta na državniškem pogrebu leta 2000, ki je pravzaprav sprožilo govorice, da dobiva Kanada politično dinastijo, ki bo krojila usodo države. A tedaj o očetu ni govoril kot o državniku. »Bolj kot kar koli drugega je bil zame oče. In to kakšen oče! Ljubil nas je s strastjo in predanostjo, ki je zajemala njegovo življenje. Naučil nas je verjeti vase, postaviti se zase, poznati sebe in sprejemati odgovornost zase. Vedeli smo, da smo najsrečnejši otroci na svetu. In nismo storili ničesar, s čimer bi si to dejansko zaslužili,« je dejal in se zasidral v srca Kanadčanov.
Od bleščečega mladeniča do moža z napakami
Pravzaprav je Justin za veliko spremembo v Kanadi zaslužen že s svojim rojstvom. Leta 1971 tam očetje niso smeli prisostvovati porodu, njegova mati pa je kot prva dama sprožila široko javno kampanjo za spremembo restriktivnega ravnanja porodnišnice v Ottawi, po kateri je bila prepoved ukinjena za vse očete in ne le Pierra Trudeauja. Justin bi se lahko razvil v razvajenega otroka in zagotovo ni samo očetova zasluga, da je kot relativno zadržan deček, obkrožen s politiki in državniki, ki so prihajali v Kanado, zrasel v samozavestnega mladeniča s končanima študijema književnosti in učiteljevanja, medtem ko ga je s kasnejšega inženirskega končno speljala politika. Pred tem se je preizkusil tudi kot igralec, se posvečal humanitarnim dejavnostim, sprožil pa tudi kampanjo za večjo varnost športnikov v zimskih športih po nesrečni smrti najmlajšega brata Michela, tudi sošolca njegove žene, ki jo zato pozna že od otroštva, v snežnem plazu.
Po poučevanju francoščine in matematike na zasebni šoli v Vancouvru je leta za štiri leta prevzel vodenje programa za mlade prostovoljce, bil aktiven med ekološkimi aktivisti, ko so ga po aktivnem vstopu v državno politiko spraševali, ali je materina živahna preteklost moteča pri njegovih političnih ambicijah, pa je odgovoril: »Mama in oče sta se zelo ljubila, strastno in polno. A je bil med njima prepad 30 let in mama ni bila nikoli očetova partnerica v tistem, kar je zajemalo njegovo življenje, njegove dolžnosti in njegovo domovino.« Ob tem je zatrdil, da mu ne bo ovira, in imel je prav, Kanadčani so ga sprejeli kot nekonvencionalnega politika, ki bo državo po dolgi vladavini konservativcev preusmeril v novo dobo.
Na idealizirani podobi Justina Trudeauja se je od volitev 2015 do sedanjih minulo nedeljo nabralo nekaj temnih lis. Če pustimo ob strani predvolilne obljube, ki nikoli niso v celoti uresničene, sta ga očrnila vpletanje v preiskovanje korupcije in podkupovanja gradbenega podjetja SNC-Lavalin s pritiski na pravosodno ministrico, naj se vmeša v delo tožilstva in prepreči, da bi primer podkupovanja libijskega voditelja v letih od 2001 do 2011 prišel na sodišče in spravil glavnega zaposlovalca v Quebecu v težave. Kot glasen zagovornik varovanja okolja si ni naredil usluge s podporo gradnji naftovoda, ki mu nasprotujejo zlasti staroselci, kritik pa je bil deležen tudi, ker ni prekinil orožarskih poslov s Savdsko Arabijo. Tik pred volitvami so se v medijih pojavile še fotografije z zasebne šole, na kateri je svoj čas poučeval, na njih pa je bil našemljen v Aladina iz Tisoč in ene noči s potemnjenim obrazom. Pri nas nedolžno ličenje je zaradi stereotipnosti iz časa belske segregacije v Severni Ameriki imelo povsem drugačno konotacijo. Podobnih reakcij doma je bil sicer deležen že lani, ko se je med obiskom Indije z ženo in otroki preoblačil v indijska oblačila.
A kot so pokazale volitve ta teden, večje škode zaradi tega ni utrpel, prejel je le povedno opozorilo, da še ni v očetovih čevljih.
