Režiserka in scenaristka Jane Campion je doslej edina ženska, ki je prejela zlato palmo, in sicer leta 1993 za zdaj že ikonični film Klavir, v katerem sta nastopila Holly Hunter in Harvey Keitel; v neegalitarnem svetu Nove Zelandije 19. stoletja se med likoma, ki ju igrata, splete prepovedano, a strastno razmerje enakovrednih partnerjev. Letos so v Bologni na festivalu Il Cinema Ritrovato (Ponovno odkriti film) predstavili na novo restavrirano kopijo tega filma.
Zmagoslavje v Cannesu in slavo, ki mu je sledila, je Jane Campion, kot je povedala na festivalu, leta 1993 izkoristila za kritiko neenake zastopanosti žensk v filmski industriji. Pa se je do danes kaj spremenilo? Nova Zelandija, od koder prihaja, ima zaradi rasistične kolonialne preteklosti danes »kolektivno fiksacijo z enakostjo«: »Vse mora biti uravnoteženo, enakovredno, vsaka priložnost, vsako pravilo. Spolna neenakost je v tem pogledu videti še posebej brezčutna. Verjamem, da sta patriarhat, ki je na oblasti v svetu filma, in kapitalizem, ki nastopa kot orožje mačizma, tik pred izumrtjem.«
Moč časopisov
Vsekakor se v zadnjem času na tem področju dogaja nekaj pomembnega, tudi širša javnost, še posebej pa filmska industrija in politika končno spoznavata, da ne gre za vprašanje različne nadarjenosti ali manjše ali večje umetniške vrednosti filmov, ki jih posnamejo moški in ženske, temveč za nepošten sistem realizacije in distribucije filmskih projektov. »Ta je bil do nedavnega strukturiran povsem nepredirno patriarhalno. Moč gibanja #MeToo je na industrijo močno vplivala, a od enakosti smo še daleč. Zanje se moramo boriti z vsem, kar imamo.«
So jo razkritja spolnega nadlegovanja v najbolj vplivnih hollywoodskih krogih presenetila? »Se šalite? Za to so tam vedeli vsi, a so bili raje tiho, ker jim je tako bolj ustrezalo.« Zavedati se moramo dosežkov novinarjev časopisov New York Times in New Yorker, ki so kljub nasprotovanju dogajanje prvič spravili v javnost, opozarja. »Učinek tega, kar so sprožili, je primerljiv z revolucijo, z razsežnostjo padca berlinskega zidu ali konca apartheida. Ko sem na podelitvi zlatih globusov takrat od žensk, ki so se povzpele na oder, slišala, da se prvič zavedajo, v kakšnem položaju so, da so prvič zahtevale enakost in spoštovanje, sem začutila, da smo sredi zgodovinskega trenutka. Končno so se odprla vrata – ženske morajo skoznje vstopiti in v film prinesti svežo ustvarjalno energijo.«
Televizija bolj odprta za enakost
Za današnji filmski jezik namreč pravi, da je bolan – morda celo obsojen na smrt; nič čudnega, če pa se že skoraj od začetkov filmske umetnosti pod 93 % filmov podpišejo moški. Tudi to je eden izmed razlogov, da se je v zadnjih letih posvetila televiziji. »Na televiziji se stvari dogajajo bolj raznoliko, ozračje je manj konservativno, ustvarja bolj sprejemljivo zmes moških in žensk. Mislim, da je televizija kraj, kjer se odvija sodobnost, tam se podirajo meje. Produkcije postajajo vse bolj in bolj kakovostne.« Televizija je hkrati tudi kraj, kjer je začela kot režiserka, saj so njen prvenec, Angel za mojo mizo, biografijo pisateljice Janet Frame, najprej prikazali na televiziji kot triurni film, šele nato pa je našel pot tudi v kinodvorane.
Leta 2013 je s svojim rednim sodelavcem, scenaristom Gerardom Leejem, za BBC ustvarila detektivsko miniserijo Skrivnost jezera, leta 2017 mu je sledila še druga sezona. V glavni vlogi je obakrat nastopila Elizabeth Moss, ki jo najbolj poznamo po njeni vlogi v distopični seriji Deklina zgodba. Campionovi je serija omogočila delo v neokrnjenem naravnem okolju, ki ji je s svojo mirnostjo po značaju najbližje. Hkrati jo je posnela za tiste, ki so uživali v Klavirju: »Sestavine so iste. Človeška nespametnost, divjina narave, tema prišleka v družbo, ki je drugačna od tiste, ki jo pozna, ženski liki, ki se predajo strastem. Še več pa mi je pomenilo, da sem lahko spet delala sHolly Hunter in s svojo hčerko, Alice Englert.«
Naslednje leto bo dokončan njen novi film z naslovom The Power of the Dog (Pasja moč), v katerem bo ob Elizabeth Moss nastopil tudi Benedict Cumberbatch. Morda od Jane Campion ne bi pričakovali pripovedi o dveh bratih, a tudi tokrat naj bi šlo za zgodbo o strasteh in osvobojeni erotiki. »Mojo domišljijo hranijo dela Emily Brontë, zaradi njih sem začutila, da moram pripovedovati pomenljive zgodbe o ženskah, ki so nazadnje postale tudi srčika mojega dela. Trenutno me sicer – v smislu erosa in ljubezni – bolj pritegne pogled skozi oči Heathcliffa, moškega objekta želje v Viharnem vrhu, a to še ne pomeni, da sem se svojemu navdihu izneverila.«
