Pa saj je tudi sicer v življenju kdaj tako. Ko smo v nekem obdobju udobja, ko nam je prijetno, lepo, ko nam življenje teče razmeroma mirno, si želimo, da bi kar trajalo, pa čeprav so stvari na tem svetu narejene pač tako, da niso večne. In to dobro vemo, ampak dokler nam je lepo, odganjamo misel na »potem«. Najraje rešujemo težave takrat, ko nastopijo, in si ne grenimo življenja že vnaprej. Včasih je to res najbolje, kar lahko storimo, drugič pa sploh ne. Eden od takih primerov je segrevanje ozračja na Zemlji. Vsaj večinoma se že kar dobro zavedamo posledic našega načina življenja. Ne samo da zvišujemo vsebnost toplogrednih plinov v ozračju, tudi prekomerno onesnažujemo svoj življenjski prostor in porabljamo naravne vire generacijam, ki nas bodo (?) nasledile.
A si kar zatiskamo oči pred temi dejstvi, kar nam seveda velikodušno pomagajo razne oglaševalske agencije, ki nas v imenu raznih podjetij in multinacionalk prepričujejo, kaj vse potrebujemo za kakovostno in polnejše življenje. Tako so prisotni na vsakem koraku našega življenja, da so skoraj ali pa dejansko so postali del našega vsakdana in nam zlezli pod kožo ter vplivali na naše odločanje, ne da bi se tega sploh zavedali. Tako se pogosto znajdemo v precepu, ko poslušamo o uspešnih podjetjih, ki so gonilo naše ekonomije in so nekakšno upanje, da bomo gospodarsko uspešni, da bomo imeli službo, sredstva za življenje; a če dobro premislimo, si na drugi strani s takim početjem počasi žagamo vejo, na kateri sedimo.
Težka dilema, priznam, tudi sam ne vem, kako naprej brez velikih pretresov v naši civilizaciji, preden bo prepozno. Zgodovina nam lahko pokaže veliko primerov takih ekonomskih sprememb v preteklosti, ki takole iz knjig zvenijo precej neosebno in objektivno, če pa se zamislimo, kaj je to takrat pomenilo za množico ljudi, ki so postali odveč s svojim znanjem ali nasploh, postanejo stvari precej bolj boleče.
