Gruča študentk, ki v okviru programa Erasmus študirajo na fakulteti za socialno delo, se je na tržnici zbrala okoli Wasima Alkhatiba in Aber Algendy. Pripovedovala sta jim, da ne stojijo le na mestu za prodajo zelenjave in sadja, ampak da gre tudi za pomemben prostor druženja, nato pa razložila, od kod vse prihajajo izdelki in ljudje, ki tu prodajajo. Marsikdo od njih je migrant. »Ko sem na tržnici, se počutim, kot bi bila na suku v Alepu, kjer je prav tako mogoče najti veliko okusne zelenjave,« je dejala Aber Algendy, ki je v Ljubljano pred dvema letoma prišla iz Sirije, medtem ko Palestinec Wasim Alkhatib v Sloveniji živi že od leta 1987. Temu primerno odlična je njegova slovenščina, prav tako angleščina, ki mu je prav prišla med vodenjem arabskega popotovanja po medkulturni Ljubljani, pa tudi pri prevajanju nekaterih besed treh kolegic, kajti kasneje sta se jima pridružili še Sammar Alqerawe iz Iraka in Heba Kanoun iz Sirije.
Vsi štirje so uspešno končali izobraževanje za spremljevalce po medkulturni Ljubljani. Zdaj v okviru projekta, v katerega sta vključena še dva medkulturna sprehoda (pot čutil in vodna pot kultur), spremljajo večinoma študentke in študente. Od novega leta pa bodo medkulturne sprehode, kot načrtuje vodja projekta Jana Milovanovič iz društva Terra Vera, začeli ponujati na trgu.
Sprehod po Trubarjevi
Potem so se odpravili proti Zmajskemu mostu, da je Wasim povedal, kako so ga po potresu ob koncu 19. stoletja zgradili migranti, in zavili na Trubarjevo cesto, kjer je bila glavnina skoraj dvournega sprehoda. »Na Trubarjevi imajo veliko večino lokalov v lasti migranti. Ne vemo, zakaj je do tega prišlo ravno tukaj, vemo pa, da je bila prva nekoliko večja migracija z Bližnjega vzhoda povezana z gibanjem neuvrščenih,« je dejal in razložil, kaj je predstavljalo gibanje neuvrščenih ter zakaj so bili zanj tako pomembni Josip Broz - Tito, Džavaharlal Nehru in Gamal Abdel Naser.
Medtem ko so udeleženke ture lahko pokusile znameniti falafel s Trubarjeve, jim je pojasnil, kako se je zgodba s to preprosto arabsko jedjo, ki so jo včasih jedli predvsem revni, začela v Ljubljani. »Prvi se je s prodajo falafla pred kakšnimi 20 leti na Metelkovi začel ukvarjati moj znanec Mahmud. Potem se je preselil v Maribor. Ker sem Palestinec, so mi ljudje z Metelkove rekli, naj se jaz začnem ukvarjati s tem. Toda nisem imel pojma o pripravi falafla, zato sem šel po podatke na internet. Kar hitro sem se izučil in jih začel prodajati po številnih festivalih. Očitno se falafel hitro naučiš pripravljati, če si Palestinec,« se je zasmejal, nato pa dodal, da je bil naslednji korak v razvoju falafla v Ljubljani manjša prodajalna, ki sta jo na Trubarjevi odprla njegova znanca, medtem ko se sam ni vključil v ta posel, »kajti bil sem mlad, nisem imel denarja, pa tudi druge stvari so me zanimale«.
Migracije in kulturna dediščina
Podobno zanimive stvari so obiskovalke slišale tudi kasneje, ko so obiskale Hišo začimb, Libanonske meze, Skuhno in na koncu tovarno Rog, kjer se je vzpostavila migrantska skupnost. V rogovski socialni center so sprehajalke po medkulturni Ljubljani zavile ravno, ko so begunke pripravljale jedi in kvačkane izdelke za bazar. Tam so izvedele tudi, da so se na istem mestu pred leti organizirali izkoriščani migrantski delavci.
»Obiskovalcem želimo pokazati vplive migracij na kulturno dediščino mesta, kajti če ne bi bilo migracij, mesto ne bi bilo takšno, kot je. Ta projekt nam je ponudil tudi usposabljanje priseljencev in beguncev za vodnike po medkulturni Ljubljani,« je razložila Jana Milovanovič in dodala, da je v prvem ciklu usposabljanje obiskovalo 15 ljudi, šest pa se jih je izobrazilo za spremljevalce po medkulturni Ljubljani. Zdaj poteka drugi del, v katerega je vključenih dvanajst žensk iz Ukrajine in Rusije.
