Bitka za falafel: strategija in taktika vojne alternativnih dejstev

Če ni res, mora biti lepo povedano

Zbegano javno mnenje politikom zelo olajša življenje tako v razvitih demokracijah kot v verskih diktaturah. Sijajno se obnese tudi v nerazvitih demokracijah in državah z demokratičnim deficitom. Če ni nobenih oprijemljivih dejstev, na katerih je mogoče utemeljiti usodne politične odločitve, si jih je treba izmisliti. Samo izogniti se je treba mehanizmom, ki preverjajo veljavnost izmišljenih predpostavk, na katerih temelji strategija odločanja. Politična praksa zadnjih desetletij nam kaže presenetljivo podobo. Izmišljotine v politiki delujejo bolje od preverjenih dejstev. Leta 2003 si je tedanji ameriški predsednik George Bush izmislil, da ima Irak Sadama Huseina orožja za množično uničevanje, ki ogrožajo stabilnost vsega sveta. Ko je ta izmišljotina dobila status dejstva, je sprožila niz dogodkov, ki so preoblikovali resnični svet in ga oblikujejo še danes. Procesu so rekli spopad civilizacij, v resnici pa se je takrat začela velika bitka alternativnih dejstev, ki še vedno traja in dobiva vedno nove oblike. Namesto politične geostrateške utemeljitve invazije na Irak je Bush mednarodni javnosti ponudil falafel, ki ga je doma spekel sam. Ves svet je potegnil v spopad za polastitev kuhinje. Ob tem velja biti previden. Velike traparije, ki ne temeljijo na ničemer drugem kot na politični fantaziji, dobijo svoje življenje in imajo večjo moč od resničnosti.

Alternativni svetovi

V simpatični zmešnjavi, ki jo iz dneva v dan razposajeno ustvarja vlada Donalda Trumpa, se je skoraj izgubila novica, da ameriška vojska povečuje število vojakov v vojaških operacijah v Iraku in Siriji. To je nenavadno. Ali se vojna v Iraku ni končala že leta 2011 s spektakularnim umikom ameriške vojske iz Bagdada v Kuvajt? In kdaj so Združene države napovedale vojno Siriji? Zdi se, da nikoli. Za prisotnost v Iraku obstaja vsaj sumljivo vabilo iraške vlade, naj se ameriški vojaki vrnejo, ker je IS zasedla tretjino Iraka, vojska, ki so jo izurili Američani, pa je zbežala. Kdaj pa je prišlo povabilo v Sirijo? Je poleg Ruske federacije Bašar Al Asad povabil tudi ZDA? Brez povabila se danes ne gre v vojno.

Ko je leta 2012 Barack Obama dal Asadu ultimat zaradi uporabe kemičnega orožja, se je govorilo, da bodo ameriška letala poletela nad Damask in med natančnim bombardiranjem vojaških ciljev po pomoti ubila predsednika. Vendar se ni zgodilo nič, ker je Islamska republika Iran grozila, da bo izstopila iz pogajanj o demontaži svojih jedrskih programov, Ruska federacija pa je ponudila pomoč pri uničenju sirskega arzenala kemičnega orožja.

Vse drugo je bil popoln kaos alternativnih dejstev. Tudi ko so se pojavili posnetki mrtvih ljudi, ki so bili videti kot žrtve napada s plinom, ni prišlo do povračilnih ukrepov. Nastopilo je mučno zatišje. Rdeča črta, ki jo v tla zarisal predsednik Obama, je bila prestopljena, intervencije pa ni bilo. Takrat se že dolgo ni več dalo ločiti dejstev od njihove alternative.

Naenkrat ni bilo čisto jasno, kdo je za napad kriv. Sirska državna vojska, ki so jo zahodni zavezniki obtoževali uporabe prepovedanega orožja, je obtoževala versko navdahnjene islamske milice, da so se polastile skladišč orožja in napadle četrti, ki so jih imeli pod nadzorom laični uporniki. Vojna v Siriji je bila leta 2012 še preprosta. V tem času je nastajala Islamska država (IS), ki jo je v sosednjem Iraku začel organizirati Abu Bakr Al Bagdadi, vendar je bilo še dobro leto do internetne kampanje obglavljanja in dve leti do izgona iraške vojske iz Mosula. Al Bagdadija so financirali veliki darovalci iz Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov, Turčija pa je postala odprta za prostovoljce iz evropskih in arabskih držav. IS je imela v Siriji skoraj status zavezniške vojske proti Asadu in je tekmovala z Al Kaido.

Za Američane in njihove evropske zaveznike je bilo takrat vojne v Iraku že konec, vojna v Siriji pa se nikoli ni začela. Pa vendar je v obeh državah več kot 6000 ameriških vojakov, ki sodelujejo v veliki vojni našega novega stoletja, na sirskem nebu pa letijo letala z zastavami večine demokratičnih držav na svetu skupaj z letali najbolj nazadnjaških srednjeveških teokratskih monarhij. Na drugi strani so letala Ruske federacije. V svojih sporočilih vzbujajo vtis, da gre za veliko humanitarno operacijo v pomoč nedolžnemu civilnemu prebivalstvu, ki se je znašlo pod jarmom popolnoma nerazumljive družbe verskih blaznežev in diktatorskega režima šiitske ter krščanske manjšine.

Vojaki kalifata so se iz niča pojavili sredi puščave in z youtubom začeli osvajati svet. Tako kot Al Kaida pred njimi so pojav čistega zla, ki nima zgodovine, politične logike ali kakšnega drugačnega smisla. Edini način boja proti njim je popolno uničenje mest, v katerih so prevzeli oblast, in izgon preživelih borcev nazaj v puščavo.

Ta slika je zelo alternativna. Vojna je resnična, podoba, ki jo ponujajo o njeni dinamiki, pa je plod fantazije.

Ugledna tradicija izmišljotin

Donaldu Trumpu delajo veliko krivico. Ni si on izmislil alternativnih dejstev. Samo bolj atraktivno ime je dal ameriški državni propagandi, da jo loči od drugih, in ji dal bolj človeški prizvok. Pred Trumpom se je to dejavnost imenovalo stiki z javnostjo ali javna diplomacija. Politikov predstavnik za javnost je uradni propagandist. Trump je v tem poslu izjemen, ker delo opravi, še preden njegov tiskovni predstavnik dobi možnost, da zamegli dejstva v svetu okoli njega. Ameriški predsednik zna to sam briljantno opraviti. Sodobna propaganda vešče uporablja prijeme iz Aristotelove Retorike, ki nas uči, kako resnico prikazati kot laž. Laž predstavi kot Božjo besedo. Poštenega človeka očrni kot lopova, poštenjaka povalja v blatu. Na tem področju poteka pravi spopad civilizacij v zahodnem svetu. Vsi prijemi spopada civilizacij in vojne proti terorizmu so v vsakodnevni uporabi tudi v političnih bojih v zahodnih demokracijah, le da še ne uporabljajo letalstva.

Ne gre za to, katere družbene vrednote lahko sprejmemo kot bolj napredne ali razumne, ampak za to, katera interpretacija svetovnih dogodkov bo prevladala.

Podobno je s fake news, ponarejenimi novicami. Nič novega. Psovko, s katero Trump obklada New York Times in sorodne institucije, je sicer z veseljem uporabljal John Stewart v svoji vratolomni politični satiri, vendar ima dolgo tradicijo tudi na straneh časopisov, ki sami sebe nikoli niso razumeli kot komične. Ponarejene novice niso smešne. V najbolj dramatičnih primerih so to časopisni članki in drugi medijski izdelki, ki državno ali strankarsko propagando uporabijo kot spodobno na dejstvih temelječe besedilo, ne da bi preverjali, ali vsaj približno ustreza resničnim dogodkom. V resnici pa kot zgodbo o resničnem svetu ponujajo nesrečne izmišljotine.

Zdaj se nam pogosto zdi, da živimo v namišljenem svetu. Besede, ki jih politična govorica uporablja zanj, je nekako težko združiti s tem, kar vidimo pred seboj. To ni samo ameriški fenomen. Vidimo, da so evropske države negibne, kot bi jih bil zagrabil krč, hkrati pa slišimo, da je to, kar imamo pred očmi, Evropa več hitrosti. A res? Kolikšna pa je povprečna hitrost? Kaj je najpočasnejša še dovoljena hitrost gibanja? S čim hitrost merimo? In kako natančen mora biti instrument? Leporečje se hitro razblini, ker je za lepo oblikovanim sporočilom za javnost niz upravnopravnih vprašanj, ki nimajo nikakršne zveze s hitrostjo gibanja, ampak govorijo o statičnih izračunih razporeditve presežne vrednosti.

Mati vseh alternativ

Stvari postanejo zanimive, ko nehamo govoriti o latentnih političnih konfliktih in spopadu nasprotnih direktiv ter začnemo govoriti o pravih vojnah. Zdaj pišemo leto 2017. Teče šestnajsto leto velikega spopada civilizacij, v katerem je s skromno vilensko izjavo začela že leta 2003 sodelovati tudi Slovenija. Zdaj teče velika bitka za osvoboditev Mosula v Iraku in izgon vojakov IS iz Rake v Siriji, ki zdaj deluje kot prestolnica kalifata. Uradna poročila govorijo o junaških bitkah iraške vojske, ki že mesece oblega Mosul, in organizacijski moči kurdskih enot, ki obkoljujejo Rako. Ko bodo vojaki kalifata pobiti in izgnani, se Mosula in Rake nihče več ne bo spomnil. Tako kot so utonile v pozabo Faluža, Ramadi in Sulejmanija. Le kdo jih še zna najti na zemljevidu? Preselile so se v pokrajino spominov. Samo pesmi bodo še pele o mitičnih enotah sirskih demokratičnih sil, ki so pod kurdskim vodstvom zasedle Rako, in zlati brigadi iraške vojske, ki je dvignila nacionalno zastavo v središču Mosula. Nič se ne bo pelo o ameriških vojakih, ki so vodili te silne vojske, ki so jih tudi izurili in oborožili in določali tarče za ameriško in evropsko letalstvo, ki je iz zraka v prah drobila vse pod njimi. Za njimi bo ostal zgolj mit o svobodi in demokraciji, ki so ga v pokrajino od Basre do Golana, kjer so včasih bile države, prinesli vojaki iz zahodnega sveta. Od vsega začetka je sovražnik islamski radikalizem.

To je mati vseh alternativnih dejstev. George Bush si je izmislil vojno, ki jo zdaj na poti v Rako v Siriji bijejo ameriški vojaki v Siriji in ki jo bo do veličastnih dimenzij pripeljal Donald Trump. Sedanji predsednik bo pobral vso slavo, vendar ima avtorske pravice nad več kot desetletjem sodobne zgodovine Bush. On je znal alternativno misliti na veliko.

Po 11. septembru 2001, ko je Osama bil Laden zrušil stolpnici svetovnega trgovinskega centra v New Yorku in eno letalo pognal v Pentagon, se je Bushu zdelo, da mora nekaj narediti. Misel, da sta stolpnici, ki se podirata pod lastno težo, metafora Amerike, je bila za Američane neznosna. Bush je moral nekaj narediti – takoj. Napadel je Afganistan in pregnal talibe, ki so v državi sredi državljanske vojne po umiku vojakov Sovjetske zveze prevzeli oblast. To se je zdela preprosta in kratkotrajna operacija. Talibe je bilo treba samo malo poriniti, pa so se zrušili kot oblast in prepustili mesto ameriškim in britanskim administratorjem ter poveljnikom Severnega zavezništva.

Vojna je bila lahkotna, skorajda brez izgub na ameriški strani in brez velikih junaštev. Dežela pa je tudi bila tako razrušena, da ni bilo kaj pokazati. To je bila najbolj dolgočasna vojna na svetu. Nekaj vznemirjenja je povzročil veliki lov na bin Ladna, ki pa se je končal z razočaranjem. Niso ga našli. Udobno je živel v Pakistanu, dokler ga tam ni odkril in dal ubiti šele Barack Obama. Bush je potreboval veliko vojno, v kateri je bilo mogoče premikati kolone tankov, z velikimi in lepimi mesti brez resne protiletalske obrambe, ki jih je bilo lahko bombardirati, in orientalskimi palačami, ki bi na televizijskih posnetkih v glavah pametnih bomb sijajno delovale kot tarče.

Idealna država je bila Iran, ki je od islamske revolucije naprej veljala za poglavitno ameriško sovražnico. Bila je skoraj nedotaknjena, z obskurnim teokratskim političnim sistemom, zelo sovražno retoriko in zastarelo vojaško tehnologijo. Imela je ambicije po regionalnem vplivu s podpiranjem šiitske milice v Libanonu. Zelo enostavno bi jo bilo napasti z izgovorom, da vojna ščiti obstajanje Izraela ali varnost naftnih plovnih poti v Hormuški ožini ali da zatiranemu prebivalstvu prinaša svobodo. Vendar je prevelika. Osemdeset milijonov prebivalcev in ozemlje, ki sega od Turčije do Pakistana in Afganistana. Pol milijona aktivnih vojakov, milijon rezerve in izkušene milice iz Libanona. Za zasedbo bi Bush potreboval vsaj dva milijona vojakov, kar bi bilo skupaj z vojno v Afganistanu preprosto predrago.

V neposredni bližini pa je bil Irak s štirikrat manjšim prebivalstvom, poraženo in razcapano vojsko ter od sankcij uničeno ekonomijo. Irak je bil idealna država za napad. Ameriška vojska ga je dobro poznala še iz vojne iz leta 1991, bil je pod režimom inšpekcij Združenih narodov. Med inšpektorji so bili ameriški in britanski obveščevalci, ki so imeli natančno preštete vse iraške vojaške zmogljivosti. V seštevku iraška vojska ni mogla niti vzvratno parkirati svojih tankov, ker so bila tudi ogledala pod ekonomskimi sankcijami Združenih narodov, ki so prepovedovale uvoz vse tehnologije z možnostjo vojaške uporabe. Na severu je bila avtonomna kurdska provinca brez vsakršne lojalnosti do Bagdada, Sadam Husein pa na vsem svetu ni imel niti enega iskrenega prijatelja.

Irak je bil leta 2003 že poražena država z demoralizirano vojsko, ostarelim režimom in ekonomijo v zatonu. Bil je edina arabska država, ki je imela izobilje vode in nafte, v bolnišnicah pa ni bilo zdravil za nalezljive otroške bolezni, ki so bile v svetu deset let prej izkoreninjene.

Bil je en sam problem. Ni bilo niti ene prepričljive pretveze za zasedbo Iraka. Sadam Husein razen svojih sodržavljanov ni ogrožal nikogar. V trenutku razsvetljenja si je Bush izmislil, da je Irak najbolj nevarna država na svetu, ker Sadam Husein v kleteh svojih palač skriva orožja za množično uničevanje, od bojnih strupov do atomskih bomb. Nič od tega ni bilo res. Veliko dejstev je govorilo ravno nasprotno: da je Sadam Husein uničil kemično in biološko orožje leta 1991 po izgonu iz Kuvajta, njegov jedrski in raketni program pa nikoli nista bila razvita do stopnje uporabnosti. Iraška nevarnost za mir na svetu je bila popolna fikcija.

Bolj resnično od resničnosti

S to pripovedko je Bushev zunanji minister Colin Powell februarja 2003 nastopil pred varnostnim svetom. S fotografijami, grafi in posnetki telefonskih pogovorov je dokazoval, da je Irak do zob oborožen z orožji za množično uničevanje, vključno z atomskim orožjem, da iz Bagdada Al Kaida vodi teroristične operacije po svetu, da je imel Sadam Husein stike z Osamo bin Ladnom in da država pomeni neposredno nevarnost za ves svet. Na varnostnem svetu Združenih narodov so Američani s podporo Velike Britanije in Tonya Blaira priredili festival alternativnih dejstev. Vse je bilo izmišljotina. Slovenija je pri njeni konstrukciji sodelovala na prisrčen način. Države vzhodne Evrope so z izjavo iz Vilne podprle Powellov nastop en dan pred tem, ko ga je izvedel. Slovenija je izjavo podpisala, ne da bi vedela, kaj bo Powell govoril, kot da je nastop že videla. To je mojstrstvo alternative resničnosti. Z izmišljotino se je strinjala, preden jo je tisti, ki si jo je izmislil, sploh izrekel.

To je potem kot načelo obveljalo do zdaj, ko vojske takratne koalicije še vedno blodijo po Bližnjem vzhodu in iščejo sovražnika. Donald Trump obljublja, da bo po neuspehu svojih predhodnikov zdaj on dokončno uničil IS in pobil njene pripadnike.

To ne bi smelo biti prav posebej težko, ker si je IS v dobršni meri samo sebe izmislila kot fikcijo. Obstaja predvsem kot ozemlje med Sirijo in Irakom, kjer suniti zahtevajo svojo državo. V Iraku je nimajo, ker so Združene države večino države predale šiitom in Kurdom, v Siriji pa so s preživetjem koalicije manjšin Bašarja Al Asada in rusko intervencijo izgubili možnost, da kot verska skupnost preživijo.

Busheva strategija alternativnih dejstev je bila zelo uspešna. Danes sta Irak in Sirija alternativni dejstvi, ki v resničnem svetu ne obstajata več. Obe državi so zbombardirali do stopnje, ko od njih ni ostalo nič, razen milic, plemenske lojalnosti, etničnih skupnosti in cestnih razbojnikov. Trinajst let bombardiranja iz izmišljenih razlogov ima resnične posledice. Milijoni ljudi bežijo pred uničenjem, ki jim ga enkrat ponujajo kot svobodo in demokracijo, takoj potem pa kot vojno proti terorizmu in na koncu kot problem zaustavitve begunskega vala. Begunci iz teh vojn so resnični, obravnava pa se jih kot fikcijo, ki jo je mogoče odmisliti.

Resnični svet ne obstaja

Ta svet zdaj čaka, kaj si bo v njem znal izmisliti Donald Trump. Mesta na tisočih kilometrov med Kabulom in Bengazijem čakajo, kaj bi bilo v njih še mogoče zrušiti na podlagi fantazijske politike. Do zdaj se je Trump v resnici ukvarjal samo z alternativnimi dejstvi Georga Busha in fantazijami Baracka Obame. O Bližnjem vzhodu je – v pogovoru z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem – rekel samo, kako lahko živi s tem, da je bila samostojna palestinska država izmišljena. Bill Clinton, George Bush in Barack Obama so govorili o dveh državah in podpirali politiko Izraela, ki je vztrajno širil svoje ozemlje. Novi predsednik se strinja, da je pri govoru njegovih predhodnikov o samostojni Palestini šlo za politiko alternativnih dejstev. Ozemlja za samostojno palestinsko državo ni več. Gledano s tega vidika je Trump nealternativen realist.