»Letos bomo delo hitro končali,« pove Janez Dolšina, ki je prihranil pol tone koruze s svoje 2,5 hektarja velike njive za tradicionalno druženje pod Ruskovim kozolcem na Škofljici. Tamkajšnje turistično društvo že sedmo leto zapored prireja srečanje krajanov ob ličkanju koruznih storžev. Da so imeli nekoliko manj dela, gre zahvala tudi večjim storžem kot po navadi, saj je Dolšina letos koruzo posejal bolj na redko.
Po koruzni zdrob raje v trgovino
Še pred desetletji je ličkanje koruze sodilo med najpomembnejša jesenska kmečka opravila in pomenilo pravo veselico za staro in mlado. »To je bil tisti kmečki običaj, ki je na kmetijah krajšal oziroma popestril jesenske večere. Odkar delo že na njivi opravijo stroji, ta čar izginja. Zato je prav, da nanj kljub tempu vsakdana ne pozabimo,« je še povedal Dolšina, medtem ko je posode očiščenih storžev koruze praznil na prikolico traktorja. Doma jih bo strojno zmlel in uporabil za živino. »Nekoč smo storže tudi rofkali oziroma ogulili in koruzna zrna odnesli v mlin,« pove. Pri tem pa odkrito prizna: »Zdaj tistih nekaj kilogramov koruznega zdroba, ki ga uporabimo za kuhanje polente, raje kar kupimo.«
A ker se vsega vendarle ne da kupiti, prav tako pa je prav, da se kulturna dediščina ohranja in prenaša na mlajši rod, se je že pred osmimi leti učiteljica podružnične šole na Lavrici povezala prav z Dolšino, ki je bil takrat predsednik TD Škofljica. Z njim se je dogovorila, da jim odstopi del njive. »Skupaj z otroki in starši, bilo nas je 64, smo se sestali na njivi, ročno pobrali koruzne storže in jih tudi olupili. Druženje je bilo izredno prijetno in predvsem pri najmlajših izredno lepo sprejeto, tako da je naslednje leto organiziranje prevzelo kar TD Škofljica,« je povedala učiteljica Marija Apovnik, ki sama ni odraščala na kmetiji, je pa pogosto hodila ličkat na bližnje kmetije. »Iz ličja mama še vedno izdeluje jaslice in angelčke, tako da tudi danes najlepše koruzne liste hranim prav zanjo.«
Od zaročnega prstana do predpražnika
Tovrstnih dogodkov se rada udeležuje tudi Tončka Jakopin z Vrha nad Želimljami. Malo zaskrbljena, ker je doma pozabila na predpasnik in ruto, nam prizna, da predpražnike iz ličja izdeluje zdaj le še ob podobnih dogodkih. Pove tudi, da so le še redki ljudje, ki znajo ceniti ročne izdelke, pa vendar meni, da igle in drete še nekaj časa ne bo odložila. »Za predpražnik, ki je neuničljiv – samo dež ali voda ga ne smeta dobiti, potrebujem kar nekaj ur dela. Dobri dve uri zapravim za pletenje kite iz ličja, potem še vsaj uro in pol, da kito zvijem v krog in jo povežem z močno dreto,« prizna sogovornica. Družbo med ličkanjem so ji delale gospe iz bližnjega doma upokojencev, ki so se povabila na druženje odkrito razveselile.
V kupu koruze, okoli katerega so sedeli in prijetno kramljali starejši, so otroci iskali dragocenosti. »Za večjo spodbudo smo v kup koruznih storžev skrili bombone. Nekoč pa je bila navada, da je mladenič, ki mu je bil mladenka izredno pri srcu, v storž skril zaročni prstan,« pove Apovnikova. Skupina moških, ki so skrbeli za ogenj pod posodo s kostanjem, pa je v smehu pripomnila: »In devet mesecev po ličkanju se je rodilo največ otrok.«
In ker pri druženju ob ličkanju ne sme manjkati glasba, so za pesem ob spremljavi harmonike poskrbeli pevci lokalne skupine Škurh, seveda se je našla tudi kakšna kapljica žganja, predvsem pa že prvi mošt in domači sok iz bezga in mete. »Nekoč so v času ličkanja gospodinje poskrbele za močno malico, ki je poleg potice in domačega kruha vsebovala tudi meso,« je povedala predsednica TD Škofljica Tončka Pal in postregla že s prvim pečenim kostanjem, ki so ga nabrali v okoliških gozdovih.
