»Včasih so jih morali narediti dva tisoč na dan,« opozori Davorin Bratuš med izdelovanjem žeblja v vigenjcu Vice v Kropi, ki deluje v okviru Kovaškega muzeja. Vigenjc se v kovaško delavnico spremeni le še takrat, kadar si izdelovanje žebljev ogledajo obiskovalci. »Naš vigenjc je edini delujoči v alpskem delu Evrope in je nekaj čisto posebnega,« pravi priložnostni žebljar in dodaja, da si ga hodijo ogledovat ljudje z vsega sveta. »Najprej zakurim ogenj. Obiskovalci so navdušeni nad iskrami, ki se dvigajo iz plamenov, pa tudi na fotografijah zelo dobro izpadejo,« nevede poveže starodavno kovaško preteklost s sedanjostjo, prepleteno s sodobnimi tehnologijami.
Znanje gre (le še) iz roda v rod
Medtem dodobra v ognju segreje železno palico, katere konica rdeče zažari, in se loti dela. Zdi se, kot da nekajkrat zavihti kladivo, vmes še malo železno palico pomoli med ognjene zublje, za hip v roke prime še drugo orodje, spet potolče s kladivom in žebelj je gotov. Brezhibno tanka in ostra špica, na drugem koncu pa prikupna kapica s sledmi udarcev kladiva. »Včasih so takšne žeblje, planinčarje, uporabljali za čevlje,« pove, dvigne eno takšnih obuval ter žebelj zasadi v podplat med druge.
»Pred petstotimi leti je bila Kropa eno od industrijskih središč avstrijske monarhije, južna železnica se je gradila s kroparskimi žeblji,« opisuje Metka Kavčič, predsednica Turističnega društva Kropa, ki obuja kroparske običaje. »Med prvo svetovno vojno Kroparji niso bili za k vojakom, so pa kovali kar 127 vrst žebljev, za čevlje, za podkovanje konjev, za železnico,« našteva Kavčičeva. Kovaške šole, kakršno so včasih imeli v Kropi, danes po besedah Bratuša ni več. »Znanje se prenaša samo še iz roda v rod in z veseljem pohvalim tudi svojega sina, ki sicer ni kovač, a zna izdelati žebelj.« Kroparsko tradicijo je do lanskega šolskega leta prenašal tudi na osnovnošolce, ki so hodili na krožek. »Letos pa ni bilo zanimanja, upam, da bomo septembra obudili krožek. Eno dekle in dva fanta so bili zelo zagnani. Ko se spomnim fantiča, ki mu je po kakih 15 urah vaje uspelo narediti žebelj s tanko špico, ne morem pozabiti njegovega zadovoljstva na obrazu,« pravi.
Potrebovali so upanje
Družin, ki se ukvarjajo z umetnim oziroma umetnostnim kovaštvom, je v Kropi in v okolici še nekaj, medtem ko žeblje izdelujejo bolj kot ne le še za obujanje tradicije. »Izdelovanja žebljev se ni težko naučiti, gre bolj za to, koliko je volje,« nas pouči. Tudi sam po poklicu nikoli ni bil kovač, se je pa obrti izučil od svojega zdaj že pokojnega dedka. Ta je bil, poudari, zadnji žebljar v Kropi. Žeblje je izdeloval vse od otroštva do leta 1976. Življenje Kroparjev je bilo težko, poudarja Kavčičeva. »Delali so po šest dni na teden po 12 do 16 ur na dan, plačilo pa je komajda zadostovalo za bivališče in surovine za polento, včasih pa še to ne. V takšnih razmerah so potrebovali upanje, da bo življenje boljše,« pripoveduje. Ponj so šli tudi na kovaški šmaren, ki so ga praznovali 2. julija in je bil zanje prost dan. Začeli so ga z mašo v bližnji cerkvi. Nadaljevali so ga s pohodom in piknikom na Vodiški planini na Jelovici, od koder so se domov vrnili zvečer. »Doma sem ves čas poslušala, da je bil to tako pomemben praznik, kot so božič, velika noč in veliki šmaren,« pravi Kavčičeva. Že 23. leto zapored pa kroparsko turistično društvo z ostalimi soorganizatorji na praznovanje, ki se je začelo sredi tega tedna, zaključilo pa se bo to nedeljo, vabi ne le domačine, pač pa tudi obiskovalce, ki bodo na predstavitvah in delavnicah podrobneje spoznali tudi kroparsko tradicijo.
