Vesna Dragojević je v televizijski oddaji povedala, da Dragojević o tej odločitvi ni nikoli zares veliko povedal, da pa se spominja nekega trenutka, ki bi morda lahko zaznamoval njegovo odločitev. Ko se je začela vojna, so njeni starši med bombardiranjem Dubrovnika prišli k njej v Split, kjer so skupaj spremljali dogajanje. Gledali so, kako gorijo ladje in čolni, med njimi tudi desetmetrska ladja očeta Dragojevićeve, ki jo je zgradil sam. Njen oče je ladjo začel graditi, ko je bila še v osnovni šoli, za izpopolnjevanje pa je porabil deset let. Ko je po televiziji videl, da gori, je zajokal. Takrat naj bi mu Dragojević dejal, da če ga bo to potolažilo, ne bo nikoli več nastopal v Srbiji.
Vesna Dragojević je sklenila, da so bile to edine besede, ki jih je od moža slišala v zvezi s to odločitvijo, in da tudi sam ne bi o tem pretirano govoril, če ne bi bilo novinarskih vprašanj. Dragojević je kljub odločitvi še vedno govoril s srbskimi novinarji, vabil jih je na koncerte v Tuzli, Zenici in Sarajevu, a po nekaj provokacijah je nekoč na vprašanje, kdaj bo nastopil v Beogradu, dejal, da takrat, ko bo Srbija vrnila vse izginule in ko bo pobrala mine, ki jih je pustila po Hrvaški – torej nikoli.
