Nominiranca za regijsko gazelo: Za rast je potreben poslovni pogum

Za naziv gazele dolenjsko-posavske regije se potegujejo Podgorje iz Šentjerneja, hčerinsko podjetje Adrie Mobil, ki izdeluje pohištvo za avtodome in počitniške prikolice, sevniški Stilles, ki opremlja hotele, in podjetje Jomi labels iz Radeč, specializirano za tisk etiket. V pogovoru za naš časnik sta svoje misli o rasti in razvoju nominiranih podjetij prispevala direktorja podjetij Podgorje in Stilles Denis Stepančič in Rok Barbič.

Denis Stepančič: Sledimo predvsem rasti trga in jo s svojimi dejavnostmi spremljamo. Prepoznani smo kot podjetje, ki prinaša kakovostne rešitve pravočasno, s čimer pomagamo kupcem, da so na svojih trgih še boljši. Skupaj z njimi rastemo tudi mi.

Rok Barbič: Gre za splet dejavnikov. Najprej smo veliko investirali v tehnološko opremo, v zadnjih štirih, petih letih okoli 1,2 milijona evrov na leto. Veliko smo vlagali v kadre in interna izobraževanja. Tretji dejavnik, ki je rezultiral v večji prodajni realizaciji, pa je, da smo pred osmimi leti proizvodnjo pohištva preusmerili v izdelavo pohištva za hotele in potem dodajali še storitve – najprej montažo, kasneje pa še kompleten nabor gradbeniških del za hotelske sobe na ključ.

Denis Stepančič: Kakovost je nesporno prvi dejavnik, po drugi strani pa se znamo hitro in pravočasno odzvati na zahteve kupcev. Storitve prilagajamo tako, da je kupcem najlažje izpeljati njihove proizvodne procese, z našimi izdelki pa jim prinašamo dodano vrednost. Za Adrio Mobil ne samo delamo, ampak ji pomagamo tudi pri razvoju izdelkov z novimi rešitvami. Ni pa Adria Mobil naš edini kupec. Imamo tudi zunanje kupce v Nemčiji in na Švedskem, v okviru skupine Trigano, kjer nas je več kot sto podjetij, pa imamo tretjino evropskega trga ali 200.000 vozil na leto. V okviru skupine iščemo svoje priložnosti in možnost za nadaljnjo rast.

Rok Barbič: Dva razloga sta. Prvi je, da smo sposobni zagotavljati ves paket, poleg tega z bančno garancijo jamčimo garancijsko dobo. Pri nas velja moto, da tisto, kar obljubimo, tudi spoštujemo, čeprav to pomeni dodatne stroške ali projekta ekonomsko ne zaključimo tako, kot bi si želeli.

Denis Stepančič: V preteklih letih je bilo vloženo veliko. Poteka pa je projekt, ki bo še dodatno preobrazil našo proizvodnjo. Preoblikovali smo procese v proizvodnji in investirali v tehnologijo, ki omogoča večjo odzivnost in izdelavo izdelkov po meri brez veliko dodatnih ročnih del kot doslej. Projekt je v fazi izvedbe in bo stekel po novem letu. Prej je bila serijska proizvodnja ključ do uspeha, zdaj pa je proizvodnja vsakega kosa posebej tista, ki nas bo pripeljala še bližje kupcem. Verjamem, da bomo še bolj uspešni, dinamični in odzivni. Z informatizacijo in avtomatizacijo proizvodnih procesov sledimo trendom in smernicam industrije 4.0. V tem hipu smo med podjetji, ki so na področju pohištva v panogi počitniških vozil med najbolj opremljenimi.

Denis Stepančič: V podjetju sem leto in pol in v tem času poslujemo dobro, tako da o najtežjih zadevah ne morem govoriti. So pa izzivi, ki se jih z veseljem lotevam in jih z ekipo skupaj uspešno rešujemo.

Rok Barbič: Ko sem pred devetimi leti prišel v podjetje, je bila proizvodnja usmerjena v istovrstne izdelke, velike diverzifikacije ni bilo. Potem smo vse obrnili na glavo. Vse je treba razviti, podpreti s tehničnim načrtom, lansirati v proizvodnjo, vmes paziti, kaj se dogaja na gradbišču. Pri nas je zelo veliko miselnega napora, proizvodnja ni tako fizično obremenjujoča. Prepričati zaposlene, da je vredno vlagati umski napor, ne samo slediti navodilom, je bilo glavni izziv.

Denis Stepančič: Trenutno nimamo težav s kadri in ne zaposlujemo. Kadrovsko politiko smo zastavili tako, da poskušamo pomlajevati kader. Sodelujemo s centrom srednjih šol, fakulteto, štipendiramo in imamo nekaj ljudi na strokovni praksi. Tako nekako uspevamo obnavljati znanje, tisto, ki nam manjka, pa smo poiskali na trgu. Nekatere sive lise smo že uspešno pokrili.

Rok Barbič: Na področju kadrov je pri nas velika žalost. V Sevnici so včasih rekli, če ne boš priden, boš pa tišler, kar po mojem še zdaj drži. Letos imamo srečo, da je devetnajst fantov vpisanih v prvi letnik mizarstva na srednji šoli v Sevnici, kar se ni zgodilo že lep čas. Toliko jih je kot dijakov druge in tretje generacije skupaj. Če se odločijo za Stilles, seveda pa se lahko za kako drugo lesnopredelovalno podjetje, so mesec in pol na leto vključeni v praktično usposabljanje, kar je bistveno premalo. Trudimo se jih vključiti v čim več različnih proizvodnih procesov, da lahko naredimo selekcijo in vidimo, koliko jih je sposobnih še za kaj drugega kot upravljanje tehnološke opreme. Ne vem, zakaj država mečka z dualnim izobraževalnim sistemom. Če pogledamo režijo, pa je sploh problem, ker je treba biti na objektih včasih od pol leta do leto in pol. Kadre iščemo v tujini, predvsem jih imamo iz Bosne, Republike Srbske, Belorusije in Ukrajine.

Denis Stepančič: Lepo je rasti in za to potrebuješ poslovni pogum. Nekateri ne rastejo niti takrat, ko je za to priložnost. Mi pa smo rasli enormno in v petih, šestih letih skoraj podvojili proizvodnjo. O krizi moraš razmišljati takrat, ko rasteš, in se pripravljati na to, da bodo nekoč razmere na trgu slabše. Tudi ko rastemo in investiramo, gremo v to z glavo. Projekt, ki smo se ga lotili pred enim letom, je več kot vzdržen in verjamem, da nas s finančnega vidika ne bo pretreslo. Drugo pa je zmanjševanje števila zaposlenih, če bo potrebno, ampak z mehkimi metodami. Kljub vsemu prodaja raste, Nemčija v naši panogi ne popušča, nekoliko manj prodaje je v Skandinaviji, kjer so vpeljali nekatere davke na počitniška vozila. Je pa treba vedno imeti rezervni scenarij in ne ukrepati takrat, ko je nujno, ker takrat delaš napake.

Rok Barbič: Ne bojim se, da bi naša dejavnost zastala, saj je še kup destinacij v razvoju, kjer bodo zrasli hoteli, bo pa treba zagotovo paziti na konkurenco, ki ne spi. Vse bolj se srečujemo s poljsko, slovaško, romunsko, bolgarsko in grško konkurenco, če pa v Evropo pride tudi turška, bomo v težavah ne samo mi, ampak še drugi. Obenem želimo razviti dodaten prodajni segment, ki je čisto neodvisen od hotelov. Pri podobni dinamiki proizvodnje kot zdaj generiramo približno dva tisoč kubičnih metrov lesne mase. Polovico je potrebujemo za energetske potrebe, polovico pa zdaj zavržemo. Lesno maso in druge odpadke, od embalaže, pene in plastike do usnja in tekstila, lahko uporabimo za lesene komponente, ki bodo zagotavljale zelo visoko stopnjo zvočne izolativnosti in požarne varnosti. Raziskali smo trg in nameravamo še letos v pripravo dokumentacije in razvoj potrebne tehnološke opreme. Prihodnje leto bomo, upam, zgradili novih dva tisoč kvadratnih metrov proizvodnih površin, v katerih bi začeli proizvodnjo. Poleg tega smo zelo pazljivi pri stroških in zaposlovanju. Vlada pa ni naredila nič za reformo delovnopravne zakonodaje, ki bi jo bilo treba preoblikovati čim prej, ker je taka, kot je zdaj, za krizo zelo problematična.

Denis Stepančič: V naslednjih letih je predvidena zelo ekspanzivna rast turističnega trga, tako da bomo imeli veliko dela predvsem z rešitvami po meri za višji in premium razred. Bomo pa v proizvodnji vsak dan videli manj ljudi in več strojev. Pričakujemo, da bomo v naši skupini sodelovali ne samo z Adrio Mobil, ampak tudi z drugimi podjetji.

Rok Barbič: Treba bo veliko investirati v tehnologijo. Upam, da bomo premogli toliko zdravja in kondicije, da bomo ohranili takšno investicijsko dinamiko kot zdaj. Upam tudi, da nam bo uspelo nadgraditi distribucijsko mrežo s hčerinskimi podjetji v Švici, Nemčiji, Belorusiji in na Hrvaškem še s kako državo. Tako bi lažje prišli do projektov v državah, kjer nismo tako prisotni, kot sta Anglija in Francija, trga, kjer je turizem zelo razvit in ki nam lahko prineseta kup priložnosti.