Ko se je po zmagi do Gašperja Vinčeca končno dokopala tudi mama, sta si padla v objem. »Niti takrat, ko sem postal svetovni prvak, nisi tako jokala,« jo je potolažil in dobro voljo prenesel tudi v odgovore na novinarska vprašanja. Z nekaj dni staro brado in zagorelim obrazom, na katerem je imel ves čas narisan nasmešek, je spominjal na mornarja iz kakšne literarne zgodbe, ki se je spretno izognil vsem pastem morja in varno zasidral svojo barko.
Barkovljanka je tokrat postavila past v obliki brezvetrja, zaradi česar je bila ena zahtevnejših doslej. Z 2015 jadrnicami na startu je bila daleč od lanskega svetovnega rekorda ob 50-letnem jubileju, ko se jih je na regatno polje podalo skoraj 2700. Organizatorji so tudi sicer omejili število prijav. »Ne zanimajo nas rekordi, ampak kvalitetna nadgradnja polstoletnega umeščanja Barkovljanke med vrhunske tovrstne prireditve,« je že pred časom poudaril Mitja Gialuz, vodja organizacijske ekipe, ki je prerasla v podjetje. Regata je namreč tudi družabni dogodek, ki na mejnem območju predstavlja pomembno razsežnost sobivanja obeh narodov ob Tržaškem zalivu.
Vseeno pa gredo v trenutku, ko topovska salva oznani začetek regate, okrogle mize, srečanja in tudi dogajanje na stojnicah ob Trgu zedinjene Italije (Piazza unità d'Italia) v drugi plan. V ospredje stopi boj za prestižno zmago, ki ima vendarle tudi kanček zgodovinsko pogojenega političnega pridiha, pa čeprav bodo vsi rekli, da je tovrstno opredeljevanje zmag stvar preteklosti. Gašper Vinčec z Way Of Life ni veljal za prvega favorita, bil pa je v ožjem krogu štirih; na čelu vseh je bila gotovo najeta 30-metrska »morska pošast« Arca Fondi domačega kluba iz Barkovelj pri Trstu. S krmarjem Furiem Benussijem, ki je bil zmagovalec lani in predlani, so želeli Tržačani pokal zadržati v svojih rokah. Zagotovo so tudi letos v obrambo naslova vložili sredstva, ki se v tem športu merijo s šestmestnimi številkami.
Ni bil prvi favorit, pomagala pa je bonaca
A denar, vladar sveta, nazadnje ni našel skupnega jezika z bogovi vetra, bi lahko sklenili v slogu iskrivih odgovorov Gašperja Vinčeca. Ta je v meglenem dopoldanskem brezvetrju vendarle ujel nekaj sapic, ki so ga pognale naprej, in do prve boje je že nabral precejšnjo prednost pred zasledovalci iz kroga favoritov. Glavnina jadrnic, predvsem najmanjših, se takrat skorajda ni premaknila s startne linije in kmalu je zakrožila informacija, da utegnejo tokratno jesensko regato, kot se je Barkovljanka imenovala ob rojstvu, skrajšati. Ko je proti drugi boji 13 navtičnih milj dolgega regatnega polja v obliki trapeza zapeljal sodniški čoln, je bilo jasno, da je bila narava močnejša, pa čeprav v obliki šibkega vetra. Way Of Life je bila daleč spredaj, a je za manj kot pol predvidenega regatnega polja vseeno porabila skoraj dve uri (ob primernem vetru so zmagovalci v preteklih letih polje objadrali tudi prej kot v eni uri). Slavje se je s krova jadrnice preselilo na glavni pomol, kjer je ne nazadnje tudi Avsenikova Golica dala vedeti, da na zmagovalni jadrnici po petih letih spet plapola slovenska zastava.
Kaj je bilo torej ključnega pomena, da je Way Of Life premagala brezvetrje? Vinčec ni mogel iz svoje kože. »Drugi so imeli bonaco, za nas je bonaca pihala,« se je široko zasmejal in spomnil na zanimivo zgodbico, poznano predvsem v novinarskih krogih. »Vaši kolegici sem se že opravičil, očitno kdaj res bonaca tudi piha.«
Piko na i je dodal Primož Roglič
Novopečeni olimpijec, Mariborčan Žan Luka Zelko, ki bo v Tokiu tekmoval v laserju, je imel v posadki pomembno nalogo, prijel je tudi za krmilo. »Vse lepo in prav, ampak brez Gašperja ta zmaga ne bi bila mogoča,« je podobno kot drugi člani posadke poudaril njegovo vlogo. Ampak Vinčec se je spet odrezal v svojem slogu, ko smo mu prenesli pohvale s krova: »Če me ne pohvalijo, jim grozi izkrcanje… (Smeh.) Šalo na stran, res je enostavno reči: Gašper je zmagal, ampak vseh dvajset nas vozi barko, vsi moramo biti na svojih mestih.«
Svoje je pri tem imel tudi zvezdniški gost, prvi svetovni kolesar letošnje sezone Primož Roglič. »Odlično se je premikal, odlično je skrbel za balast…« Kako, saj je vendar lahek? »Ravno zato, v današnjih razmerah smo na barki potrebovali lahke jadralce.« Za Primoža seveda povsem nova izkušnja: »Prvič sem bil aktiven udeleženec jadralskega dogodka. Hitro sem našel povezave s kolesarskim športom: tako tu kot tam mora veliko ljudi natančno opraviti svoje naloge za dober rezultat oziroma zmago.« Ta je torej spet pristala v slovenskih rokah, kar bi vendarle utegnilo Tržačanom prinesti kanček grenkega priokusa ob letošnjem jadralskem prazniku, Barkovljanki petdeset plus ena, kot so jo poimenovali ob dejstvu, da želijo v drugega pol stoletja kreniti z novo zgodbo. »Ma ne, saj smo vsi športniki,« je najprej navrgel Gašper in se spet zarotniško zasmejal: »Letos smo zmagali mi, prihodnje leto bomo zmagali mi in potem naslednje spet mi. Naj se navadijo…«
