Aleksander Lucu Foto: Alenka Žavbi
Pravzaprav je italijanski Trst spet zgrmel sam vase. Ko je že nekaj let zapored kazalo, da bo najbolj množična regata v Sredozemlju Barcolana vsaj za silo reševala prepoznavnost najbolj upokojenskega mesta v Italiji, so ji hrbet obrnile najhitrejše in najbolj prestižne jadrnice, tako da so čast Trstu spet reševali Slovenci. Brez resnega konkurenta je na morju zmagala Istrabenzova družina Kosmina (ata Janko, sin Mitja in jadrnica Maxi Jena), glamur celotni prireditvi pa je edini dodal slovenski vinar in podjetnik Igor Simčič iz Goriških brd. Ne samo da se je visoko uvrstila njegova jadrnica (z italijansko-slovensko mešano posadko, v kateri je tudi hrabra Mariborčanka Juta Ošlak Kranjc) Esimit, ki edina uradno tekmuje pod zastavo Evropske unije. Igor Simčič je na gala večeru pred regato predstavil sebe, družinsko penino Medot, svoje ideje in prijatelje v sedaj spet imenitnem v dunajskem stilu zgrajenem tržaškem hotelu Excelsior Palace, ki so ga povsem obnovili lani, da so lahko v njem nekaj dni spali udeleženci konference Nato, zaradi česar je panična italijanska policija za nekaj dni spet uvedla nadzor na meji s Slovenijo. Kultiviran nastop družine Simčič, ki se ga je udeležila tudi povsem sveža nova generalna konzulka Slovenije v Trstu Vlasta Valentinčič Pelikan z možem, ki je zunanje posle vodila ministrici Cvetki Selšek še v prejšnji državi, je bila silovita protiutež italijanskemu mučenju Slovenskega gledališča v Trstu. Simčič je namreč Barcolani hudo popravil podobo, ki so jo Tržačani sicer povsem sprejemljivo postavili v glavnem na raven uličnih stojnic, na katerih pa se je pravzaprav razodela zgodovinska slika, bolečina in prihodnost Trsta, ki se jim brez Slovenije nikakor ne bo izšla. Nobenih testenin, rižot ali parmezanov ni bilo na stojnicah v Trstu. Nič tržaškega, kajti tržaške dobrote so doma v Brdih in na slovenskem Krasu. Na stojnicah so sicer vzorčno sodelovali olivarji, salamarji in sirarji z juga Italije, večinoma pa so se prodajale pivske klobase, pivo, znamenita praška šunka (izvor je mesto Praga) in celo čevapčiči ter pleskavice. Že na stojnicah bi lahko tržaški protislovenski figuranti z lahkoto ugotovili, da brez brezpogojne spravne roke Slovencem v Trstu in Sloveniji v Ljubljani za Trieste ali Tergeste po nemško ni prave prihodnosti. Prikaz na tržaških stojnicah pa bi moral tudi v slovenski politiki in gospodarstvu prižgati žarnice svetlega uma, da najbolj severni del Jadrana srednja in vzhodna Evropa potrebujeta kot kruh. Prva je to spoznala že rajnka avstro-ogrska monarhija, ki je zatohlemu osrčju Evrope z železnico od Dunaja do Trsta odprla širjave sveta. Sedaj pa bi sodobna železna pot v obratni smeri, grajena iz Kopra preko Ljubljane do Berlina in Moskve, lahko postala paradna ideja sodobne slovenske politike, ki mora priložnost šele zaznati, doumeti razsežnosti in jo tudi izpeljati. Daleč je treba preseči razmišljanja nekdanjega predsednika uprave Luke Koper Bruna Koreliča (ki spet trosi nasvete v luki), ki se mu je razgled nehal na Črnem Kalu, Ljubljano je imel za sovražno mesto, vse ostalo pa mu bodo uredili prijatelji iz prejšnjega sistema. Pomena Luke ni razumel niti Gregor Golobič, ki so mu mnogi predlagali, da če je res tako sposoben in iskriv kot v politiki tudi v poslu, je Luka Koper prava priložnost zanj. Golobič o Luki še slišati ni hotel, raje navija za povsem zgrešeno poslovno odločitev, da se v ljubljanski potniški promet uvede kartica Urbana. Na vrh Luke Koper si je želel tudi srebrni olimpijec Andraž Vehovar, pa je bil odklonjen. Menda so bili razlogi pravšnji.
Prometni zadružniki
Vsa teža pomembnosti Kopra in Slovenije ter nepomembnosti Trsta, kar je Simčič razgalil v hotelu Excelsior Palace, je sedaj na ministru za promet Patricku Vlačiču, ki se mu sicer nekaj dozdeva, kajti v roke je dobil nekaj študij modrih mož, ki vedo, da lahko Slovenijo popelje iz krize le njen pomemben geografski položaj, ki ga je treba pravilno opremiti in od tega služiti. Z dosedanjo organizacijo ministrstva pa Vlačič ne bo z lahkoto presegel Črnega kala, kajti družinsko in prijateljsko zadružništvo je prehudo. Patricku Vlačiču lobistične poteze vleče brat Igor, nekdaj teniški vaditelj. Vlačič je bil svetovalec nekdanjega prometnega ministra dr. Marka Pavlihe (obojestransko sodelovanje teče neokrnjeno dalje), ki ima brata dr. Mitjo Pavliha (v. d. direktorja direktorata na ministrstvu za okolje), ki je sicer arhitekt, doktoriral pa je na isti Fakulteti za pomorstvo in promet kot minister Patrick, brat Marko in Igor Jakomin, sin doktorja znanosti prof. Livija Jakomina, ki je fakulteto dal ustanoviti. In prav dr. Igorja Jakomina kot državnega sekretarja na svojem ministrstvu je Patrick Vlačič zadolžil, da naj bi speljal enega najbolj pomembnih projektov v sedanji in bodoči Sloveniji.
Ideja ni nastala v kabinetu nobenega od slavnih znanstvenih slovenskih ekonomistov, ki si kupujejo nastope na televiziji in pretežno moledujejo za objavo člankov v časopisih, niti na nobenem zasebnem ali javnem ekonomskem inštitutu ali celo na slavni Tajnikarjevi Ekonomski fakulteti. Ideja, da je edina poslovna bodočnost Slovenije v njeni prometni pomembnosti, pa naj gre za ceste, železnice ali ladijske in letalske linije. Poglavitna pa je zanesljivo železna cesta (ki nas pelje v daljna mesta, je zapisal pesnik Oton Zupančič), pri kateri nam lahko na pomoč priskoči edino mogočna Nemčija, ki bi v povezavah z nami tudi našla del svojega izhoda iz krize. Toda nemško kanclerko Angelo Merkel in njene ministre je treba na višjem nivoju spomniti na zgodovino, kot jo je razgalila tržaška Barcolana - na pivo z Bavarske, klobase z Dunaja in šunko iz Prage. Rang državnega sekretarja z razgledom na Portorož dr. Igorja Jakomina je verjetno premalo in dovolj nespametna odločitev ministra Vlačiča. Predsednik vlade Borut Pahor in predsednik države dr. Danilo Tĕrk sta osebi, ki bi morali s pravo taktiko očarati nemško politiko in gospodarstvo.
