Krik

Bilo je že popoldan, ko sem se vračal iz šole domov. Gledal sem pod noge in molčeče hodil. Pod menoj je škripal sneg. Klasična, januarska zima. Izredno nizke temperature in hladni veter so te spodbudili, da si se v toplem objemu bunde in treh puloverjev kobacal proti domu. Ko sem prišel domov, sem se najprej preoblekel in si pogrel kosilo, potem pa sem se lotil priprav za naslednji dan. Takrat sem bil v sedmem razredu osnovne šole in počasi smo se v razredu že proaktivno pripravljali na prehod v srednjo šolo, čeprav sem bil delno z mislimi v tistem trenutku že zunaj. V stolpnici smo imeli namreč navado iti popoldan ven in početi kar koli, ne glede na temperature, saj si enostavno nismo mogli zamisliti, da bi bili v zaprtem prostoru. Ravno sem zaključeval domačo nalogo, ko sem od daleč slišal neprijeten zvok. Nisem vedel, od kod prihaja in kaj ga je sprožilo, ampak čutil sem, da je povezan z mano. Otrpnil sem in prisluhnil. Prihajal je vedno bližje in razločil sem, da gre za ženski jok, ki je bil vedno glasnejši. Kot surovi krik, poln bolečine. Ko je bil krik že v našem nadstropju, me je močno prestrašilo, zlasti v trenutku, ko so se odprla vrata. Na vhodu je stala objokana mama, popolnoma brez moči, z obeh strani pa sta jo podpirali sodelavki, ki sta bili prav tako v solzah. Mama je samo uspela izustiti, da je umrl Amir in da ga ni več. Še preden sem kar koli rekel, mi je v trenutku spodneslo noge. Bil je 30. januar leta 1991.