Papige are, amazonke, pionitesi in druge eksotične, predvsem pa izredno redke in nekatere žal že močno ogrožene ptice so lahko za pravega človeka ali družino idealen hišni ljubljenček. »Večina ljudi, ki naju obiščejo, ker želijo kupiti papigo, se že prej – bodisi na naši spletni strani ali prek družbenega omrežja facebook – pozanima o našem delu, tudi značaju in navadah ptičev,« pove Borut Zupančič, ki z ženo Heleno in poslovnim partnerjem na kmetiji na obrobju Ljubljanske kotline vzreja papige. Med pogovorom v družinski dnevni sobi sta se nam pridružila Žare in Cveto. Čudovita, glasna, nekaj mesecev stara papagaja ara macao s prečudovitim modro, rdečo in rumeno obarvanim perjem sta nagajivo in razposajeno spremljala dogajanje okoli kuhinjske mize. »Macao je recesiven ptič, z barvami, ki jih je v naravi najmanj. Ptiči v rumeni in modri barvi so najbolj iskani. Pri vrsti ara macao nobena papiga ni enaka in več ko ima čiste rumene barve, lepša in bolj iskana je. Seveda ima kot taka tudi večjo vrednost,« razloži Zupančič. »Cena take ptice niha od 1500 do 4000 ali več evrov.«
Ročno hranjenje papig
Cveto in Žare sta glede na svoj status ogrožene vrste ptic v naravi namenjena nadaljnji vzreji, medtem ko papige, kot so rumenoprse are – ki nimajo posebnega statusa v naravi, Zupančič prodaja družinam za ljubljenčka. »Vendar šele takrat, ko ocenim, da bo družina odgovorno ravnala s ptičem.« Medtem pa je macao, kot pravi sogovornik, »ogrožen ptič kot sam hudič«. Med obiskom se vidi, da ptiča nista toliko tolerantna do človeških rok, čeprav sta bila ročno hranjena. »Z namenom jih ne razvadimo, če želimo, da bodo dobri starši. Da se bodo povezali s svojim pernatim partnerjem,« pove Zupančič. »Z ročnim hranjenjem papigam izkrivimo njihove naravne nagone do te mere, da nekatere sploh ne vedo, da so ptice. Prav zato je pri pticah, ki so namenjene nadaljnjemu ohranjanju vrste, torej gojitvi, zelo pomembno, da pri ročnem hranjenju ne pretiravamo s crkljanjem, ampak jih takoj po procesu ročnega hranjena, ko začnejo samostojno jesti, odstavimo od rok in jih spustimo v preletalnice k lastni vrsti.«
Papagaji so pametnejši od opic
V nasprotju z arami, ki zaradi glasnega oglašanja (v naravi se jih sliši tudi nekaj kilometrov daleč) niso primerne za družinskega ljubljenčka v stanovanju, zakonca Zupančič pozornost usmerita na amazonko auropalliato. »Mladi ptiči imajo zeleno perje, z leti jim porumeni glava. Čeprav na prvo žogo auropalliata deluje kot zelo dolgočasen ptič, gre za precej ogroženo recesivno papigo. Pravi rolls-royce med ptiči. Če se z njim pravilno ravna, ga lahko naučite, da pleše, poje, celo pesmi zna deklamirati,« pripomni Helena in omeni, da so papagaji izredno pametne živeli. »Ljudje jih pogosto podcenjujejo. Njihov intelekt je na ravni triletnega otroka. Številni znanstveni članki so potrdili, da je papagaj pametnejši od večine primatov, tudi opic, in prav zato je treba njihov um zaposliti,« pove Zupančič. Helena pa doda: »So kot otroci. Potrebujejo red in disciplino ter dobro oziroma primerno hrano. Vztrajen moraš biti vsaj sekundo dlje kot ptič, s čimer ima večina ljudi največ težav.«
Predvsem pa je treba živali zagotoviti primerne pogoje za bivanje, med drugim kletko, veliko vsaj 2×1×1 meter (v/š/d). »Največja zmota ljudi je, da v kletki vidijo zapor za papigo. A to ni res, saj se pogovarjamo o papigah, legalno pridobljenih in vzrejenih v ujetništvu. Te nikoli niso bile v naravi, je ne pogrešajo in tam tudi ne bi preživele. Poleg tega Slovenija kot vsa Evropska unija spada pod konvencijo CITES in po teh pravilih in zakonih, ki veljajo za vso EU, je kakršno koli zadrževanje ali odvzem prostoživečih papig iz narave kaznivo dejanje in se kaznuje tako z zaporom kot z denarno kaznijo in odvzemom ptic,« pove Zupančič. »Tudi pri nas takšna dejanja strogo obsojamo in vsi naši vzrejni pari so legalno pridobljeni v vzreji, za njih imamo vso dokumentacijo o izvoru in vse pare ter gojitev prijavljene na ministrstvu za okolje in prostor ter Arsu, ki našo gojitev tudi nadzirata.«
Papiga med malimi oglasi
Ker se ljudje žal ne zavedajo obveznosti, ki jih papiga prinese v dom, rejci pa brezglavo in zgolj za lastni zaslužek ptice oddajajo vsakemu, ki jim prinese denar, po nekaj letih, včasih tudi mesecih, žival skupaj s kletko in vrečo s semeni konča med malimi oglasi za oddajo. »Ali pa 'po nesreči' odleti skozi okno, kot se je pred časom zgodilo s kitajskim aleksandrom v okolici Celja. Ptiča so hitro našli in ga odpeljali v zavetišče, saj se lastnica ni nikoli javila,« jezno pove Zupančič in kot epilog nesrečnega ptiča poudari, da je moral stroške oskrbe v višini 200 evrov plačati njegov kolega vzreditelj, ki so ga našli zaradi obročka na papagajevi nogi.«
Iz zgodbe nesrečnega aleksandra se, kot je dejal Zupančič, lahko veliko naučimo. Tudi tega, zakaj so pravi rejci – tisti, ki to delajo s srcem in ne zgolj zaradi denarja – občutljivi, ko jih potencialni novi lastniki kličejo in jih zanima samo cena in to, ali ptič govori. »Papige imajo veliko norih in unikatnih lastnosti. Ko si torej nekdo zaželi pernatega prijatelja, želim vedno najprej spoznati človeka, izvedeti, kako živi, koliko prostega časa ima in zakaj bi imel takega ljubljenčka. Kajti ptič ne bo zapustil tega sveta po desetih letih kot povprečen pes ali mačka, ampak bo živel z nami 20, 30, tudi 80 let,« pove Zupančič, ki tudi prizna, da sam vzredi več vzrejnih parov kot tistih, ki končajo kot ljubljenčki. In kam odpotujejo pari oziroma najlepši, torej tudi najdražji ljubljenčki? »Predvsem v arabske države, Indonezijo, veliko jih odpeljem tudi na Nizozemsko in v Nemčijo, kjer imajo rejci prave pogoje za gojitev in mojim papigam omogočijo dostojno življenje,« konča Zupančič.
