Rumeni kanarček Zvonka Žibernika je v kategoriji rumeni lipokrom dobil naslov šampiona. Nima imena, star je šest mesecev, prihaja iz Vrtojbe. Njegovemu gojitelju se je z njim posrečil veliki met. Izvalil se je popoln, brez lis na perju – v zadnjem mesecu in pol mu je prinesel že tri najvišja mesta. »S petimi pari ptic sem letos vzredil 35 mladičev, od teh je bil ta najlepši,« pove. Nekaj pri tem je imela mati narava, a Žibernik dodaja, da tudi vloga gojitelja ni nezanemarljiva. »Izbrati je treba prave starše, pomembna je prehrana,« razloži.
Predsednik Društva za varstvo in vzgojo ptic Nova Gorica Matjaž Kogoj pove, da je tekmovanje resna stvar, ki zahteva od rejcev kar nekaj dela. »Za ptice rejci porabijo kakšno uro dela na dan. V pripravljalnem obdobju na tekmovanja sem včasih pri pticah tudi ves dan. Iz večje kletke v dveh ali treh dneh izberem najlepše. Vsako ptico primem, pregledam perje in rep, preverim, ali ima vse nohte. Vsak dan znova preverjam in tehtam. Ptička umijem in sfriziram,« pripoveduje. Kanarčki, papige in eksotične ptice so strokovni komisiji na ogled nastavljali svoje barve, operjenost, postavo, ocenjevali so njihovo gibanje v kletki in splošen vtis. Ptice pevke so morale dokazati svoje pevske sposobnosti. V nasprotju s kanarčki in papigami so se skrivale v zakulisju in jih na razstavi ni bilo mogoče videti. »Ptica pevka mora biti v temi, sicer izgubi svoj talent. Rejci jih trenirajo tako, da v 20 minutah zapojejo 16 različnih spevov, ko jih prinesejo na svetlobo,« njihov umik pred očmi javnosti utemeljuje Kogoj.
Ptico v Italiji drago plačal
Zdravko Terpin iz Nove Gorice je na tekmovanju s svojimi novejšimi vrstami kanarčkov odnesel 12 nagrad, največ med vsemi rejci. Pripoveduje, da pri vzreji tekmovalne ptice ničesar ne prepušča naključju. »Kletke zanje so visoke. Spodaj imajo vodo, spat hodijo visoko pod strop. Ko se spuščajo gor in dol, si krepijo krila in oblikujejo postavo,« razloži. Pred razstavo ptice razvrsti po posameznih kletkah in s pravilno prehrano poskrbi za lesk njihovega perja. Do naslova šampiona na tokratnem tekmovanju ni prišel, je pa to nagrado dobil prejšnji teden na tekmovanju v Italiji. »Ptice gojim za svoje veselje in ne zato, da bi z njimi zaslužil,« zatrjuje. Se da s pticami tudi služiti? »V Sloveniji ne, ker je prodaja prepovedana. Ko pa ptico kupim v Italiji, jo drago plačam,« pove. Njegov kolega Žibernik meni, da bi lahko njegov šampion dosegel ceno pol tisočaka, če bi se mu uspelo z njim dobro uvrstiti tudi na svetovnem prvenstvu, pa celo tisočaka. Na vprašanje, ali so zmagovalci tudi bogato denarno nagrajeni, se le zasmeje: »V Sloveniji je to hobi, samo hobi. V Italiji pa je to lahko tudi dober posel.«
Lepoto pridobivajo z leti
Toni Hrast iz Livka pri Kobaridu ima doma okoli 60 ptic. Na ocenjevanje je prinesel le peščico. Dosegel je dve drugi in eno tretje mesto. »Pravkar so se golile. Če bi bile kakšna dva meseca starejše, bi se bolje odrezale. Pri standardnih pticah velja, da so lepše, ko so starejše,« pove. V ptice se je zaljubil že kot otrok. Takrat so jih lahko še lovili po bližnjem grmovju, najlepši so bili liščki. Danes sta lov in prodaja prepovedana, zato si jih ljubitelji v Sloveniji izmenjujejo. Na kletke drugih rejcev so pozorni zlasti tedaj, ko svojim pticam izbirajo partnerje za naraščaj. »Izbiramo glede na barve, velikost. Ampak nekateri rejci ne povedo in ne pokažejo vsega, kar imajo doma. Potem pa na razstavi vidiš, da so kaj skrivali zase. Tudi med rejci je nekaj tekmovalnosti,« se zasmeje Hrast.
