Festival Mesto žensk, ki je nastal pred petindvajsetimi leti, v času vrvenja civilnodružbenih gibanj, ni predstavljal le utelešenja emancipacije spola, temveč tudi sodobne družbe in umetnosti.
Temeljno vodilo je bilo: feminizem ni stvar žensk, ampak družbe, ne gre le za pregon diskriminacije in marginalizacije žensk, ampak za njihovo ultimativno enakopravno uveljavitev na vseh družbenih ravneh in umetniških področjih. Da sta obe polji v petindvajsetih letih napredovali, je seveda privid. Ob širjenju feminizma in drugih emancipatornih gibanj se je v nasprotni smeri spletal »novi patriarhat«, ki je perfidno in nevidno proizvedel cel niz svežih, sicer na videz bolj elegantnih zatiranj: prekarizacijo, retradicionalizacijo, feminizacijo poklicev in neštete oblike sodobnega seksizma. Tej novi reakciji je feminizem uspelo srhljivo učinkovito pretvoriti v domnevno sovraštvo do moških, v nepotrebno histerijo in zafrustriranost. Izraz feminizem je postal zlorabljen in zbanaliziran, zato je Mesto žensk med drugim tudi akterka, ki mu vrača kredibilnost pomena in namena.
Letošnji logotip v slogu »vagine dentate«, fantazme o zobati vagini, spaja mitološke, psihoanalitske in popkulturne pomenske rezine, kar simbolizira tudi vsebinska interdisciplinarnost programa, podnaslovljenega z #HerStory (ženska zgodovina).
Odmik od hierarhije
Nekateri bi sicer rekli, da se je festival pričel »mehko in toplo«, a v resnici se je začel ostro in brezsramno, z otvoritveno predstavo Predali v izvedbi nemškega kolektiva She She Pop. Skupina goji izrazito kolektivno držo, ustvarjalke istočasno delujejo kot avtorice, igralke (vloge si celo izmenjujejo), tekstopiske, dramaturginje in režiserke. Ta očiten odmik od hierarhičnih modelov snovanja je na drugi strani tudi zelo oseben, avtobiografskost uporabljajo kot sugestiven uprizoritveni element. V tem so seveda nedvomne nianse političnega, navsezadnje že v sami metodologiji igre, ki je na neki način ne-igra, nepotvorjena, avtentična njihovim lastnim značajem. V Predalih tako reprezentirajo sebe, čeprav se hkrati izogibajo samouprizarjanju. Ni odrska izraznost telesa tista, ki dominira, pač pa zgodovina teh teles – s tem pa tudi zgodovina Nemčije.
Zid in življenje po njem
Gre za lucidno konflikten »dokumentaristični obračun« med tremi izvajalkami, ki so odraščale na vzhodni strani berlinskega zidu (Ossi), in tremi z zahodne strani (Wessi).
Gostobesednost spominov ter že skoraj neznosna obširnost takratnih družbenopolitičnih prelomnih dogodkov predstavljata osrčje uprizoritve, zato ta ne potrebuje estetske, temveč le funkcionalno scenografijo; prizorišče je brezosebna pisarna, ki postane osebna šele ob raziskovanju posamičnih osebnih predmetov (iz predalov). Knjige, učbeniki, plošče, kasete, fotografije in beležke so tisti izkustveni material, prek katerega se v eklektičnih fragmentih za nazaj sestavlja slika nekdanjih »dveh Nemčij« skozi posebno optiko nevidnega ženskega vsakdanjika.
Intimne zgodbe več generacij izrisujejo kompleksno zgodovino razdeljene države, sočasno pa njene realne učinke na konkretna življenja. Z dramaturgijo podatkovne nasičenosti se nalagajo socialne, izobrazbene in družinske razlike, ki jih kljub vmesnim nesporazumom presegajo s »privlačnostjo raznolikega«. V uprizarjanju stereotipov so izmojstrene, hkrati komične in kritične, pred nas razgrnejo izjemno kompleksnost bivanja na obeh straneh berlinskega zidu, mirno lahko rečemo, da gre za izobraževalno gledališče, ki nam zgodovino neke države pojasni tako prek stvarnosti kot fantazem. Predvsem pa skozi žensko perspektivo in razkrivanje vsega prezrtega.
