Nina Dragičević je avtorica več kompozicij: nedavno je izdala tudi elektroakustično opereto Gospa, tega v realnosti ni, podpisala se je pod esejistični študiji Slavne neznane in Med njima je glasba, v katerih tematizira razvoj in pogoje ženske, specifično lezbične ustvarjalnosti v Sloveniji in širše. Njeno delo je družbeno angažirano in kritično, kakršen je tudi njen novi projekt Ekstenzije užitka, ki ga je v okviru festivala mesto žensk premierno uprizorila v soboto v razprodani dvorani Stare mestne elektrarne.
Iz telesa nazaj v telo
Med omenjenim performansom občinstvo umesti na prostrano črno platno, podloženo z blazinami in obdano z več zvočniki, med katerimi vijuga zvok. Že scenska zasnova vsebuje erotični naboj, ki eksplicitneje zaječi pri uvodni zvočni sekvenci, nežni igri vdihov in izdihov, spominjajočih na koitus. Uro in pol trajajoča meditacija v avdiofilski ločljivosti vsebuje tudi druge domiselno in z občutkom aranžirane glasove, šume, škripanja, mokre in suhe zvoke, ki izhajajo iz telesa in kamor se v skladu z krožno zasnovno umetniškega akta, ko vzdražijo poslušalčevo uho, tudi vrnejo.
Projekt izprašuje razmerje med zvokom in subjektom, med telesom in užitkom, pri čemer poudari nujnost javne in skupnostne artikulacije užitka. Užitek kot romantični občutek nadomesti uživanje kot politično dejanje, ki ni zasnovano kot kritika popredmetenja želje v potrošniških družbah, temveč kot strategija preživetja in upora. Pomen senzibilnosti avtorica razvija tudi v novi poemi Ljubav reče greva, ki jo v koncertni različici prav tako predstavlja na festivalu.
Med visokim in vsakdanjim
Tradiciji Mesta žensk, ki v ospredje postavlja glasbene prakse, ki koncertno formo razširjajo z uprizoritvenimi vsebinami, značilnimi za gledališke in druge scenske umetnosti, sledi tudi Goveje-kolerabja kantata za sopran in elektroakustične zvoke madžarske skladateljice Andree Szigetvári. Zahtevno ekspresivno delo, ki ga je izvedla klasično izobražena vokalistka Márta Murányi, je izstopalo iz povprečja.
Szigetvárijevaizhaja iz materiala, ki ga je posnela septembra leta 2015 na glavni železniški postaji v Budimpešti, ko je tam bivalo več tisoč večinoma sirskih beguncev, oblasti pa so postajo zaprle. Kantata je tožba v več ozirih, je sočutje do preganjanih in kritika ksenofobije, obenem pa želi skladateljica z zavzemanjem političnega stališča svoje ustvarjanje razširiti z zunajglasbenimi vsebinami. Izhaja iz zahteve po vzpostavljanju političnih subjektivitet v polju elektroakustične glasbe, ki te mnogokrat prepusti množičnim žanrom, sama pa se oklepa romantične ideje čistega, absolutnega zvoka kot edinega legitimnega medija skladanja. V urejeni svet visoke kulture pripušča banalni šum sveta, ki ga v primeru kantate predela in dopolni z zagovorom beguncev iz elizabetinske drame Sir Thomas More, ki jo pripisujejo Williamu Shakespearu.
Eksperimentalna raba glasbil
Klasično koncertno obliko, kjer poudarek ostaja na muziciranju, goji lani v Berlinu ustanovljeni trio Contagious, ki deluje na stičišču improvizirane in elektronske plesne glasbe. Pianistka Andrea Neumann in trobentačica Sabine Ercklentz sta v preteklosti že sodelovali; v triu se jima pridružuje japonska didžejka Mieko Suzuki, ki soustvarja berlinsko klubsko sceno v njeni eksperimentalni (in trendovski) preobleki. Kot inštrument je izstopal razstavljeni klavir Neumannove. Gre za notranjost klavirja, za strune brez okvirja, tipk in pedalov, ki se jih avtorica loteva z rokami, različnimi paličicami in predmeti, značilnimi za tehnike prepariranega klavirja. Drugi nenavadni inštrument je bil gramofon, ki je bil postavljen v vlogo naprave za plastitev svinčenih, hermetičnih atmosfer, spominjajočih na nekdanji dvojec Pan Sonic, skozi katere je redko posijal pulzirajoči ritem.
Festivalsko dogajanje spremlja tudi glasbena razstava Musica Femina, ki predstavlja samostojne in skupinske portrete izbranih skladateljic iz Avstrije in Slovenije.
