Vso svojo veličino so pri tem pokazali prav slovenski odbojkarji, ki so bili ne glede na številčnost obiska tekem vselej hvaležni vsakršne podpore. Za njimi so peklenski meseci, saj so reprezentančno sezono začeli že maja. Redki so športniki, ki so se pripravljeni za državni grb odpovedati štirim mesecem prostega časa, kaj šele nemudoma po končani klubski sezoni. Za kako homogeno, motivirano in požrtvovalno skupino oseb gre, zgovorno priča dejstvo, da povabila selektorja ni zavrnil niti en igralec. Obdobje, ki so ga preživeli skupaj, je minilo brez enega samega incidenta, kar je v slovenskih kolektivnih športih prej izjema kot pravilo. Veliko zaslug za to ima selektor Alberto Giuliani, ki se je izkazal za izvrstnega motivatorja in taktično vrhunsko podkovanega stratega. Italijan je ob prihodu na klop februarja letos dobro vedel, kako nadarjeno skupino posameznikov je dobil v roke, v nasprotnem primeru ne bi v svojo pogodbo zahteval vnosa klavzule, vezane na osvojitev evropskega prvenstva.
Pohvale za izjemno opravljeno delo si nedvomno zasluži tudi Odbojkarska zveza Slovenije s predsednikom Metodom Ropretom na čelu. Kljub finančni podhranjenosti je reprezentanci omogočila priprave v vrhunskih pogojih, obenem pa se izkazala z brezhibno organizacijo evropskega prvenstva. A največji izzivi jo še čakajo, saj mora zdaj kar najbolje izkoristiti evforijo in poskrbeti, da bodo bolje obiskane tudi tekme na klubski ravni. Piko na i bi za zdajšnjo generacijo odbojkarjev predstavljal nastop na olimpijskih igrah prihodnje leto v Tokiu. Priložnost bodo po avgustovskem neuspehu znova imeli med 5. in 10. januarjem v Berlinu, kjer bo potekal drugi krog kvalifikacij.
