Ena prvih stvari, ki jih je povedal, ko nas je popeljal na ogled kakih dvesto živali, za katere skrbi v svojem Zoo parku Rožman, je bila, da to ni živalski vrt. Trdi, da živalski vrtovi motiv za svojo dejavnost vidijo v profitu, medtem ko sam želi živalim dati zatočišče, predvsem tistim, ki imajo za seboj žalostne zgodbe. Med njimi so tudi medved, volkovi, sibirski tigri, rakun, želve, himalajski tari, mongolski polosel… Z vsako od teh živali se trudi vzpostaviti bližnji, prijateljski odnos.
Kakšne vezi se lahko spletejo med človekom in živaljo, je bilo vidno, ko se je približal ograji, za katero živita volkova. Roko je položil na mrežo iz železja, volkova sta se mu približala in ga ovohavala. Potem se je s celim telesom naslonil na ograjo, iztegnil roke, mirni, celo spokojni divji zveri pa sta se ga dotikali s tacami in ga še naprej ovohavali. Zdelo se je, kot da pleše z volkovi, ko se je minuto, dve tako pozdravljal in igral z njima. »Morda bi res lahko temu tako rekli,« je dejal, nato pa pojasnil, da navezovanje pristnega stika z živaljo zahteva precej časa, truda in tenkočutnosti.
Po nekaj mesecih je stopil med volkove
»Ko živali pridejo k meni, imajo razne travme. Vsaka s seboj prinese zgodbo, ki ni lepa, in pri vsaki je potreben drugačen pristop,« je dejal. Proces zbliževanja je z volkovi trajal štiri do pet mesecev. Sprva jim je hrano metal v kletko. Ko je vedno pod drugačnim kotom hrenovko vrgel v zrak, ta ni nikoli pristala na tleh, ampak so jo vedno prestregli volčji zobje. A to je bil šele začetek. Potem jim je hrano začel dajati iz roke, da so se navadili njegovega vonja. »Podzavestno se so navajali moje bližine, dokler se niso umirili. Je bilo pa treba to neštetokrat ponoviti. In potem sem nekega dne odprl vrata, stopil mednje in ostal cel,« je dejal. In kako so reagirali volkovi? »Gledali so me, ali je to, kar vidijo, res. In zdaj vidijo, da je, jaz pa tudi.«
Ne le volkovi, tudi druge živali so delovale umirjeno. in prav takšna je bila tudi okolica. V živalskem vrtu, ki to ni, je vse počiščeno, urejeno, pri čemer Rožmancu poleg družinskih članov prostovoljno pomaga še Robert Suhadolnik, ki se vsak dan tja pripelje iz Gorenjske. Da je mogoče umiriti še tako divje zveri, je bilo vidno, ko je lastnik parka dal jesti trem sibirskim tigrom, ki jih je pred slabimi tremi meseci pripeljal iz cirkusa v Nemčiji. Z velikim kosom mesa s kostmi se je približal kletki in ga podržal med rešetkami. Lačni tigri so se zaspano primajali k ograji, potem pa vsak posebej, ne da bi se pulili za hrano, iz rok Jožeta Rožmanca vzeli svoj delež kosila.
7000 mark za medveda
»S tigri se šele navajamo drug na drugega. Iz tedna v teden je več sodelovanja. Ni me strah, ker začutim vsako žival posebej. Vzamem si čas, da jo toliko spoznam, da točno vem, kaj tisti trenutek misli. Predvsem pa jim moram vcepiti zaupanje. Spoznati morajo, da tistega, kar so prinesle s sabo, ni več in da so tu dobrodošle.« Ko so tigri prišli po hrano, je bil prizor povsem drugačen, kot jih vidimo v dokumentarnih filmih. Kot da se nekje izgubila njihova agresija. »Danes je niso imeli nič. A je treba upoštevati tudi okoliščine, kakšna je temperatura zraka in koliko imajo hrane v želodcu,« je dejal in dodal, da skrbi za živali, ki so mu jih pripeljali tik pred tem, da poginejo. »Zato to ni živalski vrt in nikoli ne bo.« Prav od živalskih vrtov iz tujine večkrat odkupi mladiče, ki po njegovih besedah ne bi preživeli več kot pol leta. Nekatere poškodovane in bolne živali mu prinesejo ljudje, zgodi se, da jih odkupi od zasebnika. Pred 17 leti je dal tako sedem tisoč mark za medveda, ki še vedno kraljuje na njegovem posestvu: »Če ga ne bi kupil, bi pristal na pisalni mizi nekje v Italiji.«
Skrb za živali pa ni poceni. Nekaj denarja sicer prinesejo prostovoljni prispevki obiskovalcev, ki pa jih ni veliko. »Poprimem za kakršnokoli delo, da bi nahranil živali,« je dejal in dodal, da uporabi precej odpadnega materiala ter zavržene hrane, ki jo, ko v trgovinah ugasnejo luči in zaprejo vrata, sortira in odnese živalim.
