Očitno je, da neka stranka, konkretno SDS, ob podpori satelitskih interesentk in Cerkve uspešno (tokrat brez narekovajev!) deluje v okviru ustavnega sistema ter državne organiziranosti, hkrati pa ruši njene temelje. Standardi navidezne enakopravnosti so postali očitno tako šibki, da je postalo sprejemljivo netenje sovraštva ne le proti beguncem, torej »hudi« tuji nevarnosti, temveč proti vsem, kar je napredno in kar daje osnovo za obstoj delovanja države. Asocialnost in nepravilnosti na področju upravljanja družbe, nenormalno zadolževanje, sprejemanje odločitev na različnih področjih, ki na referendumih in v parlamentu ter drugače »pomagajo« pri zaviranju naprednih rešitev, so rezultati ne samo te stranke, temveč vse strankokracije, ki si je prisvojila oblast za odločanje o naših življenjih.
Ne le nesposobnost vsakokratne oblasti, da hitro in strokovno reši probleme v družbi, temveč tudi nesposobnost vodenja se kaže torej tudi v dopuščanju rušenja temeljev države. Od raznih nerazčiščenih zadev okoli prodaje orožja, privatizacije, TEŠ 6, anomalij dogajanja v cerkvenih krogih do raznih vard, rasizma, nacizma, potvarjanja zgodovine, izdajanja interesov tujcem, vabljenja trojke, podrepnega prikimavanja vsakršnim rešitvam, ki jih diktirajo tuje elite, ter do drugih nepravilnosti, ki se tekoče dogajajo.
Skrbi pravzaprav dvoje dejstev. Prvič to, da so tudi vse sistemske nepravilnosti »pokrite« v zakonodaji. Bodisi s kakšnim zastaranjem ali pa nepripravljenostjo in nesposobnostjo sodišč, da hitro, zakonito in strokovno rešijo vsebine. Kljub navedenim očitkom menim, da je podpora neodvisnosti sodiščem absolutno potrebna in na prvem mestu. Temu včasih sodišča s svojim »hitrim« ravnanjem in proceduralnimi zavlačevanji, kot na primer v primeru mariborskega predsednika delovnega sodišča, ravno ne pripomorejo. Vendar je kljub temu treba skrbno negovati neodvisnost sodišč. Vpletanje politike, kot je v primeru ustanavljanja komisije v državnem zboru v zadevi Kangler, je milo rečeno rušenje države. Če tega odločevalci v parlamentu niso sposobni rešiti sami, je nekaj zelo narobe z našim sistemom. Ne glede na sramoto v tujini in težave doma.
Privatizacija državnih funkcij, zloraba teh za osebno koristoljubje posameznikov na oblasti, pa pri tem mislim tudi na posiljeno všečnost, nesposobnost in nenadomestljivost, na kadrovsko kroženje večnih obrazov, na neobravnavanje nekaterih oblastnih dogajanj ter odločitev pred sodišči, so popolnoma nesprejemljivi. Za kogar koli. Celo za predsednika države.
In drugo dejstvo je, da se s takšnim rušenjem razmerij med zakonodajno in sodno oziroma tudi izvršno oblastjo, kot se zdaj dogaja z ustanovitvijo »Kanglerjeve komisije« v parlamentu, spodjedajo temelji države in njena ustava. Če tega tudi ustavni sodniki ne vidijo oziroma niso sposobni hitro in učinkovito rešiti, potem pravzaprav ne potrebujemo niti ustavnega sodišča, niti verjetno ne parlamenta, ali ne predsednika, ki je tiho in ima druge bolj všečne prioritetne zadeve. Naj vse skupaj rešuje nekdo v Bruslju, ker sami tega nismo sposobni.
Morda bi se moral tudi parlament »malo« bolj posvetiti spremembi volilne zakonodaje, pokrajinam in drugim sistemskim rešitvam. Tako da bi imeli poslance, ki so sposobni reševati družbene, ne pa svoje in strankarske probleme. Pravzaprav je kar malo žalostno, da se je treba ponovno pogovarjati o abecedi demokracije. To je o ločitvi oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno. Pa tudi na sredstva javnega obveščanja ne gre pozabiti in na možnost veliko bolj kvalitetnega delovanja predsednika države.
Miloš Šonc, Grosuplje
