Ljudje smo barvita bitja, zato imamo do barv oseben odnos. Določene barve so nam še posebno pri srcu, druge nas pritegnejo le bežno. Osnovno barvno shemo vsakega človeka določa genska osnova, zato se nagonsko odločamo za take barve, ki so v skladu z barvo naše energije. Strokovnjaki trdijo, da to ne velja samo pri izbiri barv za oblačila, opreme doma ali delovnega okolja, temveč tudi za našega jeklenega konjička.
Tudi študije avtomobilskih hiš so pokazale, da se skoraj polovica ljudi pri nakupu avtomobila raje odpove izbrani znamki kot barvi. Po navadi se tega vpliva barvne energije zavemo šele takrat, ko se odločimo za spremembo ali slučajno sedemo v drug avtomobil ustreznejše barve, saj ga vozimo veliko bolj sproščeno in samozavestno kot svojega. Prav to smo želeli potrditi, ko smo se družili s Suzukijevim swiftom. Bil je namreč nekaj posebnega, pa ne zgolj zaradi tega, ker poudarja športno nrav. V tovarni so mu nadeli rumeno barvo.
»Čeprav vse, kar je rumeno, povezujemo s toplino in ugodjem, rumena barva ustvarja v mišicah energijo, zato imajo 'rumeni' vozniki težko nogo in radi hitro vozijo. Ljudje, ki so zelo razdražljivi, bi se morali rumene barve izogibati, in morda je prav iz tega razloga na cesti več rumenih opozorilnih znakov kot avtomobilov,« je bilo zapisano v numerološkem nasvetu. In res, nogo smo imeli precej težko, k čemur nas je naravnost silil 1,4-litrski bencinski pogonski agregat z iskrivimi 140 konjički (103 kW) v nosu. Peljete se lahko za malčka z dolžinsko mero vsega 3,89 metra izjemno hitro, celo tako hitro, da vas bo večina prometnih soudeležencev gledala v privlačno ritko. Novi swift ima celo življenjsko priložnost, da (končno) postane ikona, nekaj podobnega, kot je na primer mini, ki povsod, kjer se pojavi, že od leta 1959 poskrbi za navdušenje naključnih opazovalcev, lastniku pa dviguje ugled. Ta je seveda povezan tudi s ceno, saj modne ikone niso poceni, toda naš štirikolesni prijatelj denarnice potencialnega kupca ne bo izpraznil do konca, saj je na ceniku izpisana evrska številka 19.200.
Nimate otrok, ste športen tip in užitkar? Potem je swift kot nalašč za vas. Ob mestnih ulicah je njegovo naravno okolje tudi ovinkasta cesta. Nanjo je prilepljen podobno kot dojenček na mamine prsi, marsikomu pa nehote prikliče spomin na dneve, ko je prvič sedel v gokart. Doživetje je na nek način ekstatično, že skorajda orgazmično. Kako močan bo orgazem oziroma bo do njega sploh prišlo, pa je odvisno prav od vas in tega, kako močno boste pritisnili stopalko za plin. Konjički vas moledujejo, pritisnite stopalko do konca, saj so pripravljeni, da jih poženete v dir. Dobra novica. Ta mazohizem lahko voznik spremlja z nasmeškom, ker bo ob pogledu na potovalni računalnik vriskal od veselja. Tudi sami smo tako dvakrat preverili, če vidimo pravilno, saj je bila povprečna poraba ugodnih 6,5 litra oziroma zgolj slaba desetina več od uradnih meritev. Manjša zamera leti na prostornino posode za gorivo, ki je občutno preskromnih 37 litrov, zato je doseg z enim polnjenjem le 570 kilometrov.
Opazka, ki nam jo je namenila privlačna črnolaska, rekoč, da je swift malček, velja le polovično. Na zadnji klopi je namreč dovolj prostora tudi za dva odrastla povprečnih mer, se pa zna zatakniti v prtljažniku, ki je sicer globok, a namenjen dvema uporabnikoma. Prtljažnik je z osnovnimi 265 litri za četrtino prostornejši od predhodnika. In če smo realni: kako pogosto pa se bosta v swiftu peljala več kot dva? Še najbolj smo bili razočarani nad notranjostjo. Seveda je sodobna, tudi z velikim zaslonom na dotik, toda od potencialne ikone bi pričakovali nekaj več. Nenavadnih stikal, barvnih vzorcev na sedežih in armaturni plošči. Tako pa je bilo vse obarvano v klasično črnino, tu in tam popestreno z nekaj rdečimi oblogami. So pa razvojniki besedico varnost vzeli z levo roko. Le štiri zvezdice na testnih trčenjih EuroNCAP smo pospremili z razočaranjem, podobno kot dejstvo, da tempomat deluje šele nad hitrostjo 40 km/h in je v mestnih središčih le pogojno uporaben. Žal. Swift je namreč avto, ki bi ga brez težav zapeljali v svojo garažo.
