So avtomobili, pri katerih je vse natanko tako, kot mora biti. So tudi taki, pri katerih se kakšna reč zdi bolj tako tako, a sčasoma na to pozabiš in ti zlezejo pod kožo. Tretja kategorija pa so avtomobili, pri katerih se mešanih občutkov tudi, ko jih dodobra spoznaš, ne znebiš, ki te z nekaterimi lastnostmi navdušijo, z drugimi pač ne. Tak avto je bil za naše pojme tudi suzuki ignis. In ne, četrte kategorije avtomobilov, v kateri bi bili generalno slabi avtomobili, vsaj v Evropi že nekaj časa ni več naprodaj. Proces nastanka avtomobila je pač za proizvajalce prevelik zalogaj, da bi si privoščili generalno slab avto. Kakor koli, vrnimo se ignisu…
Prva stvar, ki bo pri njem delila mnenja, je oblika. Nekaterim je blazno simpatičen, drugim je grozen, vmesne poti ni. Natančneje – mnenja bo delil njegov zadek. Spredaj je avto po splošnih merilih pač lep, zadaj pa je ta 3,7 metra dolg malček… Hja, nenavaden? Verjetno bi ga tako še najlažje opisali. Vam pa ponujamo mnenji dveh kolegov, ki stojita vsak na svojem polu. Eden je dejal, da prav ignisov zadek naredi cel avto, da mu vdahne značaj, da je zaradi njega nekaj posebnega, drugi pa se je zgražal, da je oblikovalcem zmanjkalo idej, da so ga zadaj le zakrpali in da je tam avto videti, kot bi ga nekdo »dvakrat močno udaril z lopato za kidanje snega«. Da, prisekan zadek ostrih linij je pač nekaj posebnega in za hip je ignis dejansko videti, kot bi bil sestavljen iz dveh različnih vozil. Sami pa moramo biti odkriti in zapisati, da nam oblikovno pač ni všeč, a razumemo mnenja in argumente tistih, ki jim je.
A to je le del zgodbe. V notranjosti ima ignis ogromno velikih plusov. Prvi je armaturna plošča, ki kljub obilici trde plastike zaradi več barv deluje prijetno, simpatično in »svetlo«, kar pripomore tudi k temu, da avto deluje precej prostoren. No, pa saj to kljub svojim majhnim dimenzijam tudi dejansko je. In to zares presenetljivo prostoren. Zaradi spodobne medosne razdalje (2,43 metra) in višine (1,59) bosta tudi zadaj brez težav sedela konkretno visoka odrasla potnika, v dodatno pomoč pa jima bo tudi, kar je pri takšnem malčku vredno prav posebne pohvale, da sta zadnja sedeža vzdolžno pomična. Prtljažnik (najmanj 204 litre) je medtem povprečen, a ga ravno s premikanjem sedežev lahko povečate. Skratka, glede notranjosti samo pohvale.
Bolj mešani pa so medtem občutki med vožnjo. Ignis je seveda posebnež tudi zato, ker gre za nekakšnega mini križanca, na kar nakazuje tudi njegov štirikolesni (da, prav ste prebrali) pogon. Z njim in 180-milimetrsko oddaljenostjo od tal je idealno vozilo na podeželskih cestah in kolovozih, prav tako se zaradi okretnosti odlično znajde v mestih. Pri tem njegov 1,2-litrski bencinski motor z 90 konji (66 kilovati) ne igra bistvene vloge, saj je za vsega dobrih 900 kilogramov težak avto dovolj zmogljiv, tudi poskočen (11,9 sekunde do stotice), je pa zaradi vseh omenjenih lastnosti ignis precej manj prijeten za vožnjo po avtocesti, tudi v primerjavi s številnimi drugimi malčki, saj je že pri malce višjih hitrostih od 130 km/h dokaj glasen in daje občutek nestabilnosti. A za vse pač vsi avtomobili niso…
Ignis nam je povprečno porabil pričakovanih 6,3 litra bencina na 100 kilometrov, pri opremi elegance pa za ta razred avtomobila nismo pogrešali ničesar. Tudi cena (14.050) evrov je zaradi nekaterih njegovih opisanih lastnosti, ki jih ne boste našli pri nobenem podobnem avtomobilu, korektna.
