Prvega bi lahko uvrstili med bolj »terenske« športne terence, drugega med bolj »mehke«, »mestne«, družinsko naravnane. Vsaj tako nakazujeta s svojim videzom in nekaterimi lastnostmi, kot je štirikolesni pogon, ki ga je ponudila vitara, ali pomična zadnja klop in ogromen izvlečni predal pred sovoznikom, kar je ponudil captur. Oba si prav zaradi omenjenega zaslužita posebni pohvali, saj je tekmecev, ki ponujajo eno ali drugo, zelo malo. Dobro, vitara vse skupaj poskuša nadoknaditi s tem, da kljub izostanku posebne prilagodljivosti v notranjosti ponuja presenetljivo veliko prostora, tako na zadnji klopi kot v prtljažniku, ki že v osnovi pogoltne spoštljivih 375 litrov. Testni captur v različici outdoor pa izostanek štirikolesnega pogona poskuša kompenzirati s tako imenovanim sistemom extended grip, ki ponuja programe za boljši oprijem na različnih podlagah. A jasno je, da ne eno ne drugo ni »prava stvar«. Vitara je tako pri vožnji po slabših podlagah in terenih superiornejša, ima tudi višjo oddaljenost od tal (185:170 milimetrov), enako pa lahko pri capturju zaradi pomičnih zadnjih sedežev bodisi še povečamo prostor na zadnji klopi bodisi že v osnovi in »najslabšem primeru« zelo zmogljivemu prtljažniku (377 litrov) še povečamo kapaciteto; z naprej pomaknjeno zadnjo klopjo vse do 455 litrov.
Kar se oblike tiče, je ta stvar posameznika, je pa vitara zanimiva že zaradi drugačnosti, captur pa je sploh fenomen, saj je na cestah že od leta 2013, a je videti, kot bi ga pravkar poslali na trg. Ravno zato bo novi, ki ga bodo predstavili vsak čas, po vzoru zgodbe s cliom, oblikovno le malo in komaj opazno spremenjen – ker za kaj drugega ni razloga. Pričakujemo pa, tako kot je bilo to spet pri cliu, da se bo vozil bolje. Saj ne, da se je testni slabo – z 1,3-litrskim bencinskim motorjem s 140 konji (103 kW) in šeststopenjskim samodejnim menjalnikom je bil več kot dovolj zmogljiv in poskočen (do stotice pospeši v 9,5 sekunde), ob tem precej udoben in uglajeno tih, a vseeno je počutje za volanom, tako kar se tiče položaja kot odzivnosti volanskega mehanizma, pa tudi splošnega občutka zaradi nemara celo pretirane »mehkobe«, slabši kot pri številnih tekmecih. Enostavno glede tega »to ni to«, kar smo nenazadnje najbolje lahko občutili pred leti pri testiranju vozil njegovega razreda na poligonu, kjer je bil glede tega med slabšimi, pa tudi tokrat, ko smo se presedli za volan vitare. Tudi za njen pogon, kot že omenjeno, speljan na vsa štiri kolesa, je sicer skrbela podobna kombinacija kot pri tekmecu, ki sta jo sestavljala 1,4-litrski bencinar s 140 KM (103 kW) in šeststopenjski samodejni menjalnik, a vseeno je bila vožnja z njim za voznika v vseh pogledih prijetnejša. Res je bil malce manj odziven (10,2 sekunde do stotice), a se v praksi to skoraj ni občutilo, je bil pa zato pri njej boljši položaj za volanom, odzivnejši volanski mehanizem, bolj suverena lega v ovinkih in pri hitrih menjavah smeri, skratka, vozniška izkušnja je bila boljša.
Kar se porabe tiče, sta si bila blizu, nas je pa pri vitari presenetilo, da je porabila do decilitra natančno toliko, kot navajajo tovarniški podatki – 7,7 litra bencina na sto kilometrov, medtem ko je bil captur, ob izostanku štirikolesnega pogona pričakovano, od nje še za dva decilitra varčnejši (7,5 litra). Poudarili bi še, da nas ne en ne drugi nista navdušila s svojim infozabavnim sistemom, saj sta zaslona na dotik za današnje pogoje (pre)slabo odzivna in se »zatikata«, sta bila pa oba opremljena z najvišjima stopnjama opreme. Zatorej tudi višji ceni, 24.850 za vitaro in 22.920 za capturja ne čudita, prav tako ne razlika, saj je imela vitara še kako malenkost več (radarski tempomat…) ter ob tem – štirikolesni pogon. Več pa v sklepu.
