Izpoved: zbudila se je z modrčkom, brazgotin ni videla

Rak ne izbira

Alma nikoli ni pomislila, da bi lahko zbolela za rakom. V družini je veliko deklet, a nobena ni zbolela, prav tako nikoli ni kadila, občasno je morala popaziti na kakšen kilogram. A živela je stresno, obveznosti vsakdana, služba in problemi, ki jih je zavestno vlekla nase, so postali del nje. »Ginekolog mi je omenil, da imam sicer nekaj dejavnikov tveganja, saj nikoli nisem rodila, prav tako sem se zdravila zaradi neplodnosti,« pove sogovornica, ki tudi prizna, da si dojk ni redno pregledovala. Povabilo v presejalni program Dora jo je presenetilo nekaj mesecev pred abrahamom. Da se ne bi odzvala, ni niti pomislila. »Takrat sem si rekla, da toliko pozornosti do sebe že moram imeti,« pove in v smehu doda: »V stilu svojega življenja sem med službo tekla na pregled in nazaj za delovno mizo. Ko so me čez pet dni poklicali, da naj pridem ponovno na pregled, se nisem vznemirjala. Pravzaprav sem bila pred časom že pregledana, bila ponovno pozvana na mamografijo, pa je bilo vse v redu.«

Rak, ki ga ni bilo mogoče zatipati

A tokrat ni bilo vse v redu. Po opravljeni punkciji leve dojke je sledil govor onkologa: »Gospa, test je bil pozitiven in ni druge izbire kot odstranitev in rekonstrukcija dojke.« Almi je življenje zasukal zgolj en stavek. Od tega dne se je vse začelo odvijati naglo. »Devetnajstega aprila sem izvedela, da imam raka, 18. maja sem bila operirana, 20. junija sem začela kemoterapijo, 27. junija praznovala svojo petdesetletnico in 29. julija magistrirala. Če pomislim nazaj, ne vem, od kod sem zbrala energijo, da sem vse to izpeljala.« Ker je nagnjena k črnogledosti, je ves čas potihoma upala in čakala, da ji bo nekdo povedal, da bo ozdravela, hkrati pa se je opirala tudi na besede onkologinje, da ima zelo visok odstotek možnosti ozdravitve. »Šele sčasoma sem izvedela, da je bil moj rak agresiven, in če ga ne bi ujeli pravi trenutek, bi bila verjetno danes kje drugje,« pove in na vprašanje, zakaj si ni redno sama pregledovala dojk, odgovori: »Podzavestno me je bilo strah, da bi kdaj kaj zatipala. Na koncu pa se je še izkazalo, da mi pregledovanje ne bi pomagalo, saj je bil moj rak netipen oziroma razpršen na celični ravni.«

Pomoč onkopsihologa

Ko so ji postavili diagnozo, ji je bilo to najtežje povedati mami. »Bolezen sem ji predstavila tako, kot je meni ustrezalo. Brez panike, optimistično. Tudi v službi nisem na veliko razlagala o svojih težavah. Enostavno sem omenila, da me nekaj časa ne bo,« pove in prizna, da o svoji bolezni ni želela vedeti nič. Nekaj časa ni odpirala računalnika, saj ni želela prebirati člankov, zgodb in forumov bolnic. Ima pa srečo, da jo od prvega dne podpira partner, ki, kot pravi v smehu, »ve veliko več o moji bolezni in samem zdravljenju kot jaz. On je bil tisti, ki je naštudiral in pridobil vse potrebne informacije.« Šele po osmih mesecih intenzivnega zdravljenja se je sesula. Ko je šla zaradi zatrdlin na dojki ponovno na ultrazvok, kjer so ji tudi opravili punkcijo, je prišlo vse za njo. »Pred zdravniškim osebjem sem se zjokala kar na pregledni mizi,« pove in prizna, da je prav na pobudo parterja in onkologinje poiskala pomoč onkopsihologa na Onkološki kliniki. »Mama me je tudi prisilila, da sem se vpisala v društvo Europa Donna, in danes lahko odkrito rečem, da so se stvari tudi z njegovo pomočjo postavile na pravo mesto.«

Zbudila se je kot ženska

Sogovornica, kot pravi, nikoli ni bila nečimrna zaradi svoje zunanjosti. Tudi strahu ob izgubi dojke ni poznala. »Ko sem se po šestih urah težke operacije zbudila iz narkoze in se pogledala v dekolte, je bilo vse na svojem mestu. Na sebi sem imela modrček, prav tako nisem videla nobenih brazgotin,« pove sogovornica in prizna, da je bilo to izredno pomembno zanjo. Čeprav ima brazgotine po vsem trebuhu (za rekonstrukcijo dojke so uporabili trebušno tkivo), se je z njimi postopno sprijaznila. »Doma sem šla pred prhanjem miže mimo ogledala, prav tako med umivanjem nisem opazovala svojega telesa,« pove sogovornica in omeni še lasuljo, ki jo je med kemoterapijo in po njej redno nosila. »S plešavostjo sem imela precej več težav kot z odstranitvijo dojke, pa čeprav sem vedela, da bodo lasje hitro zrasli nazaj.« Preden so ji lasje popolnoma odpadli, je obiskala salon, kjer izdelujejo lasulje. Tam so jo obrnili stran od ogledala, ji obrili glavo in nanjo pričvrstili lasuljo ter jo postavili pred ogledalo. »Sprejela sem lasuljo, le nekaj časa sem si ponoči, ko sem šla do kopalnice, na golo glavo poveznila kapo,« pove. Z nekoliko stisnjenim glasom prizna: »Šele ko sem dobila limfedem, sem se začela počutiti invalidno. Nosim rokavico, omejena sem pri gibanju, prav tako moram previdno izbirati v rokavih nekoliko širša oblačila.«

Močna podpora partnerja

Alma se danes zaveda, da se strahu, da se rak ponovi, verjetno ne znebiš do konca življenja in da se enostavno moraš naučiti živeti z njim. Srečo ima, da v bitki od prvega dne ni bila sama. »Veliko deklet, ki so se borile z rakom in s tem, da sebe spravijo nazaj v življenje, se je vzporedno borilo še za zdrav, spoštljiv in ljubeč partnerski odnos,« pove in prizna, da je med okrevanjem imela res srečo, da ji je partner lahko veliko pomagal in bil ves čas ob njej. Tudi danes, ko je v življenje vnesla več aktivnosti, jo spremlja. »Vsak dan narediva nekaj kilometrov dolg sprehod. Sicer pa redno, dvakrat na teden, obiskujem vodeno vadbo za bolnice z rakom dojk, prav tako jogo, na katero sem pred boleznijo gledala precej zviška.« Obiskala je tudi delavnico čuječnosti, saj verjame, da bo le tako premagala svojo črnogledost in pesimizem. »Bojim se, da si bom s strahom priklicala bolezen, čeprav so nas prav na čuječnosti učili, da so to samo misli in da nismo bogovi, da bi jih tudi uresničili,« pove sogovornica, ki tudi odkrito prizna: »Enostavno potrebuješ nekaj, da najdeš mir v življenju.«

Rak je resna bolezen, ki terja resno obravnavo. Ljudje pogosto iščejo vse mogoče poti, kako se soočiti z diagnozo, posegajo po alternativnih vedah, tečejo, objemajo drevesa… »Vse to je super in prav,« pravi Alma Pašanovič. »Iščite svojo pot, samo ne izključite zdravljenja z uradno medicino,« sklene pogovor.