Navzkrižje urnikov filmov je na Festivalu slovenskega filma precej mučna zadeva, tako za gledalce kot kritike. Če k temu dodamo umanjkanje medijske sobe s kopijami filmov za novinarje, pa to pomeni, da imamo poročevalci na izbiro bodisi dva filma v Avditoriju, ki se začneta ob 19. uri in ob 21.30, bodisi enega v Monfortu, kjer se projekcija začne ob 20. uri in redkokdaj konča pred začetkom tiste v Avditoriju. Tako so eni filmi izpostavljeni bolj kot drugi; škoda, saj je tekmovalni program v Monfortu letos izjemno zanimiv.
Iz Sarajeva na Obalo
V sredo in četrtek je bilo v Monfortu mogoče videti dva koprodukcijska filma, ki sta premiero doživela na Sarajevskem filmskem festivalu. Film Dober dan za delo, ki ga je režiral Martin Turk in je bil v Sarajevu prikazan že lani, govori o brezposelnem umetniku Arminu (Aleksandar Seksan), ki z ženo pričakuje drugega otroka, a se v skorumpiranem okolju sodobne Bosne ne znajde. Delo na intimen način razgrinja socialne težave družine. Kamera sledi protagonistu, ki išče službo in mu vedno znova spodleti, ne le v odnosu do družine, ampak tudi patriarhalne družbe, ki od moških pričakuje moč in iznajdljivost.
Dva, ki ju ne gre zamuditi
V četrtkovem središču pozornosti sta bila dva filma, prvenec goriškega režiserja Gregorja BožičaZgodbe iz kostanjevih gozdov, ki je premiero doživel na nedavnem filmskem festivalu v Torontu, in Oroslan, igrani prvenec Matjaža Ivanišina.
Božič, ki je tudi ljubiteljski sadjar, je navdih za zgodbo svojega filma dobil med raziskavo starih sort na Goriškem, med katero je od ljudi slišal lokalne zgodbe, s soavtorico filma Marino Gumzi pa jima je te uspelo v pristni govorici izvrstno prenesti na filmski trak. Zgodbo o skopuškem mizarju Mariu (Massimo De Francovich), izdelovalcu krst, ki v zapuščenih krajih trmasto vztraja, med štetjem denarja pa ne opazi, da njegova uslužna žena umira, in o njegovem srečanju z nabiralko kostanja Marto (Ivana Roščić), ki želi odpotovati, pripoveduje glas Marievega odtujenega sina; ta je o zadnjih dnevih očeta in matere izvedel posredno, iz pripovedi. Film se namreč dogaja v Benečiji, od koder so se – kot nas opozori posvetilo na začetku – ljudje v preteklosti razseljevali po svetu, z domačimi kraji pa jih je povezovala tradicija pripovedovanja zgodb, ki so že nekoliko mejile na pravljično. To vmesnost med resničnostjo in pravljico uspe ustvarjalcem poustvariti z magičnimi posnetki narave in sanjskimi podobami, ki gledalca posrkajo vase.
S spomini, ki se spletajo v zgodbah, se ukvarja tudi Oroslan, igrani prvenec režiserja dokumentarcev Matjaža Ivanišina. Film je stilistično še vedno trdno na strani dokumentarca, govori pa o smrti moškega v majhni porabski vasi. S statičnimi posnetki njegove hiše in gostilne, v katero je zahajal, s tišino, ki jo presekajo zgodbe njegovega brata in sosedov o njegovem življenju, potrpežljivo in počasi odkriva praznino, ki se ustvari, ko nekoga ni več, in spominov, ki to odsotnost zapolnijo.
Kratki film
Kratka forma je nekaj, v čemer slovenski film vse bolj uspeva, na kar kaže že vsakoleten soliden študijski program, ki si ga je moč ogledati v posebnem bloku. Filmi so pripeti pred celovečerce in tako se lahko občinstvo, ki kratke forme mogoče ne pozna, z njo seznani. Težava je le ta, da se filmi vedno ne skladajo v »tonu«. Tako smo denimo pred melanholičnim filmom Oroslan pogledali obrtniško izpiljeno in vsebinsko učinkovito humoristično epizodo o ustaljenem paru, ki poskuša na počitnicah (neuspešno) prekiniti svoje rutine, RajSonje Prosenc in Mitje Lična. V kratki formi svojo priložnost najdejo predvsem mlajši avtorji. Peter Cerovšek je denimo predstavil Dom je, kjer je hiša, intrigantno pripoved o incestuozni ljubezenski obsedenosti, Simona Jerala in Hanna Szentpeteri pa v dokumentarcu o slovenski glasbeni industriji Band vs Brand izpostavita vlogo žensk.
