Mladinska romantična komedija Gajin svet v režiji Petra Bratuše je najprej navdušila občinstvo mladinskega filmskega festivala v Motovunu, kjer so ji podelili glavno nagrado v mednarodni konkurenci celovečernih filmov, pozneje pa tudi v Sarajevu, kjer je film postal najboljši po izboru otroške žirije. Na Festivalu slovenskega filma so ji podelili nagrado za posebne dosežke, trenutno pa se je že preselila na redni spored slovenskih kinematografov.
Gledalci so bili, filmov pa ne
Film govori o samozavestni enajstletnici Gaji (Tara Milharčič), ki jo režiser opisuje kot nekakšno mešanico med Piko Nogavičko in Liso Simpson, ki rešuje težave svoje družine in prijateljev, medtem pa odpira teme spletne zlorabe, ločitve staršev in nadlegovanja med vrstniki. Kljub vsemu se najbolj opira na komične elemente, ki ohranjajo optimistično vzdušje, kakršno mladinski film po mnenju Bratuše tudi potrebuje. Slovenski kinematografi potrebujejo takšne filme. »S koscenaristko Špelo Levičnik Oblak sva želela napisati romantično komedijo, saj je ta žanr v slovenski kinematografiji na žalost zelo zapostavljen. Mislim, da slovenski film potrebuje dober, inteligenten mainstream, da vrnemo slovenske gledalce v kina. To poskušam narediti z vsakim svojim delom,« pravi Bratuša, ki je doslej posnel že TV-serijo (Življenja Tomaža Kajzerja) in celovečerec Prebujanja, sicer pa se kot režiser podpisuje pod mnoge domače kuharske oddaje in TV-oglase.
Slovenski mladinski film tradicionalno sicer nima težav s pomanjkanjem gledalcev, prej s tem, da so jih po osamosvojitvi večinoma nehali snemati. V Jugoslaviji je za redno produkcijo skrbela edina državna produkcijska hiša Viba film, kjer so vlagali v različne žanre, med drugim precej v mladinske in državnotvorne zgodovinske filme. Med najuspešnejše in najznamenitejše mladinske filme v Slovenskem filmskem centru tako še danes uvrščajo predvsem tiste, ki so jih posneli do leta 1991. Še vedno sta najslavnejša prvi in drugi del Kekca režiserja Jožeta Galeta, pridružujeta se jima še Sreča na vrvici iz leta 1977 in prvi del Poletja v školjki iz leta 1986. Po slovenski osamosvojitvi so generacije takrat odraščajočih otrok ostale brez sodobne mladinske uspešnice in večinoma odraščale ob starih klasikah.
Sceno so pogojno prevetrili s Kavčičevim Nepopisanim listom iz leta 2000, zares pa šele leta 2010, ko je slovenske otroke navdušila taborniška komedija Mihe Hočevarja Gremo mi po svoje. Kritiki so v filmu, ki se opira na karizmo in komični talent Jurija Zrnca, sicer zaznali pomanjkljivosti, a komedija je med otroki kljub temu postala instantna filmska klasika in vse do leta 2016 ostala najbolj gledani slovenski film po osamosvojitvi. »Mladinski filmi imajo praviloma povsod po svetu visoko gledanost, saj pogosto sodijo tudi v kategorijo družinskih filmov, s čimer se obseg ciljnega občinstva bistveno poveča,« naši tezi o skorajda zagotovljenem uspehu mladinske komedije pritrjuje Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra.
Na pomoč je priskočila RTV Slovenija
Prav uspeh filma Gremo mi po svoje, komedije, zaradi katere so se otroci svojčas menda množično vpisovali k tabornikom, je morda spodbudil popestritev ponudbe, ki smo ji priča zadnja leta. Zasluge si lasti RTV Slovenija, ki nastanek otroških oziroma mladinskih filmov redno podpira z razpisi, projekte pa nazadnje sofinancirajo skupaj s Slovenskim filmskim centrom, kjer imajo za kontinuirano ponudbo mladinskih filmov brez tega premalo sredstev. V takšni koprodukciji so nastali vsi štirje mladinski filmi zadnjih let: Nika, Pojdi z mano, Gajin svet in lanska uspešnica Košarkar naj bo, ki je nekoliko več pozornosti gotovo pritegnila tudi na račun evropskega košarkarskega prvenstva, ki je bilo le nekaj tednov pred uradno premiero.
Košarkar naj bo prihodnje leto dobi uradno nadaljevanje, prihaja pa tudi mladinska drama Martina Turka Ne pozabi dihati, ki govori o socialnih stiskah in sodobnem odraščanju na podeželju. Na Slovenskem filmskem centru pravijo, da v fazi razvoja trenutno podpirajo še dva otroško-mladinska filma, med drugim ekranizacijo mladinskega nogometnega romana NK Svoboda, ki govori o posledicah vojne za odraščajoče otroke.
V zadnjih letih se je na razpise za realizacijo filma na Slovenskem filmskem centru prijavilo 15 projektov mladinskega filma, pet od teh so jih tudi posneli. Razlog za to so seveda omejeni finančni pogoji, pravijo na Slovenskem filmskem centru, sicer pa so pozorni na kakovost oziroma teme, ki jih mora mladinski film vsebovati. »Osnova za dober otroški in mladinski film je kakovosten scenarij, ki mora poleg obrtnih zakonitosti vsebovati spoj večnih tem, prijateljstvo, odnosi s starši, prava ljubezen, ti pa morajo biti povezani s časom in kulturo, v kakršni otroci in mladi živijo.«
Niti za risanko po predlogi Svetlane Makarovič ni denarja
Na Slovenskem filmskem centru kljub trenutnemu renesančnemu vzdušju na področju mladinskega filma obžalujejo, da nimajo več sredstev, ki bi omogočila kontinuiran razvoj filma za mlajše gledalce. Bolj slabo medtem kaže še enemu žanru, ki je blizu mlajšemu občinstvu – celovečernim risankam. Kljub kreativnemu potencialu, ki ga zaznavajo med ustvarjalci, lahko z javnimi sredstvi trenutno podprejo samo nastajanje kratkih animiranih filmov, kot so serije o mačku Muriju ali Koyaa. V preteklih letih so na Slovenskem filmskem centru, pravi Bučarjeva, imeli na mizi celovečerni projekt po predlogi zgodbe Svetlane Makarovič, ki pa je bil žal za naš prostor finančno prezahteven: »Glede na ustvarjalnost na področju animiranega filma v Republiki Sloveniji sem prepričana, da bi s povečanjem sredstev za film v naslednjih letih naši otroci lahko gledali tudi animirani celovečerni film izpod rok slovenskih ustvarjalcev.«
