»Strelna razdalja je znašala osem do enajst metrov. Za varno streljanje s takšnimi šibrami pa velja, da 450 metrov stran ne sme biti nikogar,« je na sojenju 67-letnemu Jožetu Šercerju iz Papežev pričal izvedenec balistične stroke Janez Golja. Šercer je obtožen poskusa umora, lanskega 20. septembra je s puško šibrenico streljal na sosedo Ireno Osvald. Imela je srečo, saj je bila le lažje poškodovana: ena šibra ji je prebila desno nadlaket (kosti ni prestrelila), druga pa ji je na desni strani trebuha pustila tricentimetrsko prasko.
Če je izvedenec travmatolog dr. Matjaž Veselko na prejšnji obravnavi izjavil, da s takšnimi šibrami človeka ni mogoče ubiti, je bil Golja danes drugačnega mnenja: »To je napačna ugotovitev. Lahko preverite v literaturi in vprašate izvedenca za sodno medicino. Te šibre lahko na razdalji od deset do dvajset metrov povzročijo smrtne poškodbe, če zadenejo glavo, hrbet, prsi, dimlje.« »Kaj pa, če gre za strel iz bočne smeri kot v tem primeru?« se je glasilo naslednje vprašanje. »Ta bi bil lahko smrten, če bi na primer zadel ledvice,« je odvrnil.
On bi jo le prestrašil
Kot smo že pisali, naj bi se Šercer sosede lotil zahrbtno. Tistega zgodnjega jutra naj bi jo skrit za grmovjem čakal približno dve uri, da jo je ujel med hojo v službo proti mejnemu prehodu s Hrvaško. Ko je odjeknil strel in jo je zadelo, se je pognala v beg in se zatekla k hiši na drugi strani meje, kjer so ji pomagali in poklicali policijo. Policisti so Šercerja prijeli doma, kjer so našli še dvocevno puško, dve polavtomatski pištoli in precej različnega streliva.
V zagovoru na sodišču je razložil, da se je s sosedo in njenim možem zelo dobro razumel. Ko pa je mož umrl, se mu ni zdelo prav, da je soseda začela prijateljevati z nekim moškim, ki živi v bližini. Povedal ji je, da ga to moti, ker pa se na to ni ozirala, jo je hotel prestrašiti s puško. Ubiti pa nikakor ne, je zagotovil. Kot je dejal, je s šibrovko mogoče ubiti človeka le z velike bližine in s strelom v prsni koš. On pa je ustrelil, ko je šla že mimo njega, se je zagovarjal.
Streljal je z lovsko puško ruske izdelave, kalibra 16 milimetrov, premer šiber je znašal 4,5 milimetra. Golja je razložil, da je strelno razdaljo določil na podlagi tega, kje so našli šiberno košarico in papirnat pokrovček. Pri razdalji deset metrov presek snopa 98 odstotkov vseh šiber znaša 45 centimetrov. »Po mojem mnenju sta oškodovanko zadeli dve obrobni šibri. To so tiste, ki se odmikajo od smeri strela in imajo manjšo hitrost. Mislim, da te ne povzročijo smrtne poškodbe. No, morda jo, če zadenejo vrat, dimlje, težko rečem,« je pričal izvedenec.
Brez sledi na rokah
Po njegovih besedah je nemogoče ugotoviti, kam je meril strelec in kje natančno je takrat bil. Prav tako ne, ali je stal, čepel, klečal, ležal. Sicer pa to na njegove ugotovitve v izvedenskem mnenju niti ne bi vplivalo, je povedal. Z zagovornikom Samom Mirtom Kavškom, da je poškodbi morda povzročila le ena šibra, se ni strinjal. Prav tako ne, da je mogoče šibra zadela kakšno oviro in se nato odbila v Osvaldovo.
Zavrnil je zagovornikov predlog, da bi naredil preizkus streljanja z različnih razdalj, češ da tudi to njegovih ugotovitev ne bi spremenilo. Kot je poudaril, ni znano, s kakšnim nabojem se je streljalo. Pa četudi bi bilo, je vsak strel drugačen in nikoli ne bi mogli ugotoviti, zakaj sta šibri zadeli oškodovanko ravno tja, kamor sta jo. Povprašali so ga tudi o izsledkih preiskave nacionalnega forenzičnega laboratorija: na Šercerju niso našli nobenih karakterističnih delcev, ki nastanejo ob streljanju. »Da, pri streljanju z lovsko puško ne ostanejo sledi na rokah kot na primer pri streljanju s kratkocevnim orožjem,« se je strinjal Janez Golja.
