»Nimam več kaj povedati, prepustil bom zadevo odvetniku, pa naj jo reši,« je 67-letni Jože Šercer odgovoril na vprašanje, če bi še kaj dodal k svojemu poprejšnjemu zagovoru. Možakarju, ki naj bi septembra lani v domačih Papežih s puško šibrenico streljal na sosedo, so namreč zaradi spremenjene sestave senata formalno začeli soditi znova. »Tista puška je zakleta… No, če tožilstvo pravi, da sem streljal, potem sem streljal. Čeprav jaz pravim, da nisem streljal, zgodila se je nesreča,« je še povedal, ko so ga spomnili na dosedanji zagovor. »Sicer pa s šibrenico streljam zelo natančno. Če bi se tožilka postavila na deset metrov, bi videli, koliko bi zadel,« je tudi izjavil.
V obtožbi piše, da je lanskega 20. septembra zgodaj zjutraj v Papežih v neposredni bližini hrvaške meje sosedo Ireno Osvald kaki dve uri čakal v grmovju, da jo je ujel na poti v službo. Pešačila je, ko jo je nenadoma zadelo – pognala se je v beg in se zatekla k hiši na drugi strani meje. K sreči je bila le lažje poškodovana. Ena šibra ji je prebila desno nadlaket, druga pa na desni strani trebuha pustila tricentimetrsko prasko. Policisti so Šercerja prijeli doma, kjer so našli še dvocevno puško, dve polavtomatski pištoli in precej streliva. Za orožje ni imel dovoljenja.
Zdravstvene težave
Šercer je na zadnji obravnavi deloval še precej bolj zmedeno kot običajno. Najprej je sodnico vprašal, zakaj je »danes tukaj«, češ da imajo obravnavo šele naslednji teden. Odvrnila je, da je bil dogovorjen tudi ta datum. »Vi kar delajte svoje delo,« je potem prostodušno dejal. Na uvodna vprašanja se je odzival z molkom, ko so še vrtali vanj, pa je pojasnil, da »neverjetno slabo« sliši. »Vi mi kar sodite, kakor hočete« in »Nisem jaz streljal, jaz imam umetno koleno«, sta bila med drugim odgovora na vprašanje, ali se čuti sposobnega za sojenje. Ko ga je sodnica Maja Povhe pobarala, ali je imel kdaj slušni aparat, je odvrnil, da ne, ampak naj kar govorijo po svoje, on da bo že videl, kaj se je na obravnavi dogajalo, ko bo vse dobil »pismeno«.
Pravosodni policist, ki ga je pripeljal na sodišče, je komentiral, da gre za starejšega človeka in da z njim v priporu že ves čas govorijo zelo glasno. Obtoženčeve navedbe, da se zadnje čase slabo počuti, in da ga, ko gre na sprehod, precej zanaša (»Nimam več takšne kondicije kot sem jo imel prej«), pa je pospremil z besedami, da ima na voljo 24-urno zdravniško oskrbo in da je v zaporu za to bolje poskrbljeno kot »zunaj«. Zanimivo, da je postal Šercer, ko je bilo govora o tabletah, ki so mu predpisane, precej bolj zgovoren. In kot da bi mu tudi sluh začel bolje služiti, je znal našteti tudi imena in odmerke.
»Balistik ga lomi«
Ob zaslišanju priče, kriminalista, ki si je ogledal kraj kaznivega dejanja, pa je bil spet videti bolj odsoten. Policist je sicer opisal, kako so na podlagi zbranih informacij in materialnih dokazov ugotavljali smer strela in na podlagi česa sklepa na pozicijo strelca. Izvedenec medicinske stroke je na eni od prejšnjih obravnav dejal, da s takšnimi šibrami človeka ni mogoče ubiti, kar je izvedenec balistične stroke zanikal. »Odvisno od razdalje, števila šiber, ki zadenejo… Gre za lovske naboje, ki se uporabljajo za streljanje živali. Torej bi rekel, da lahko povzročijo tudi smrt človeka,« je sklepal kriminalist Martin Drnovšek. Balistični izvedenec Janez Golja je strelno razdaljo ocenil na od osem do enajst metrov, za varno streljanje s takšnimi šibrami pa velja, je pojasnil, da 450 metrov stran ne sme biti nikogar. »Balistik ga nekaj lomi,« je njegove ugotovitve na zadnji obravnavi pospremil Šercer.
