Podobne so tudi izkušnje s kolesa. Priznam, da med kolesarjenjem po mestu nisem najbolj fanatičen sledilec prometnih predpisov, a se jim v grobem skušam podrejati. In kadar pri rdeči luči ustavim pred prehodom za pešce, da bi jih čez kolesarsko stezo spustil na pločnik, me po desni ali levi vedno obvozijo skoraj vsi kolesarji za mano, ne meneč se za pešce, ki skušajo priti do pločnika.
Obe opisani praksi se mi zdita nezaslišani in veliko prepogosti, čeprav razumem, da se lahko v hitenju vsakdo kdaj spozabi. In pri mojem občutku mi v resnici stoji ob strani tudi zakon. V njem precej odločno piše, da morajo vozniki in drugi udeleženci cestnega prometa pešcem, ki so na prehodu za pešce ali stopajo nanj, omogočiti varno prečkanje vozišča. Tistega, ki tega ne upošteva, se menda kaznuje s kar 300 evri in 5 kazenskimi točkami.
Zakonsko določilo je le konkretizacija ene od pomembnih družbenih norm, ki narekuje skrb družbe za svoje šibkejše člane. Norma, ki se je pri nas v zadnjih desetletjih sicer nekoliko skrhala, narekuje tudi splošno načelo obnašanja v prometu, po katerem imajo šibkejši udeleženci prednost pred močnejšimi. Na pešce, ki so najšibkejši, bi morali paziti vsi, od kolesarjev do avtobusov, na otroke, starejše in osebe z oviranostmi, ki so med pešci še posebno ranljivi, pa tudi drugi pešci.
Prav promet je odlična ilustracija potrebe po tej družbeni normi. Moč je v prometu določena z maso in hitrostjo tistega, ki se premika, in se najbolj drastično pokaže pri trkih. Pešec je šibek, ker ne more narediti prav veliko škode nikomur. Že kolesar lahko resno poškoduje pešca, voznik avta pa upravlja smrtno nevarno orodje nasproti obema. Možnost za zlorabo moči in potreba po regulaciji, s katero se zaščiti šibkejše, je zato pri avtomobilistih bistveno večja.
Pešec je v resnici le prometni izraz za človeka in ljudje smo izvirni prebivalci mest ter uporabniki javnega prostora. Prehodi za pešce so sicer le slabo nadomestilo za svobodo gibanja v javnem prostoru, a predstavljajo trenutni minimalni družbeni standard zaščite najšibkejših v prometu. Spoštovanje tega standarda, ustavljanje vozil pred prehodi za pešce, je zato eden gradnikov znosne družbe. Družbe, v kateri ne vlada le zakon močnejšega.
