Posvet je umetniški direktor Borštnikovega srečanja Aleš Novak (1973), ki se je posvetil kritiki uprizoritvenih umetnosti, začel s poudarkom, da je v primerjavi z osemdesetimi, ki so bila denimo leta teatra, danes kritika ujeta v obrobno vlogo. »Če smo imeli nekoč kritiške avtoritete, imamo danes interdisciplinarne pristope h kritiki, recenzenti pa se odrekajo vrednotenju.« Opozoril je na prekarizacijo v kritiškem polju, ki prinaša tudi nevarnost amaterizacije poklica, pomanjkanje kritike pa postopoma vodi tudi v dezorientacijo gledališke umetnosti. Upe polaga v nov kritiški portal, ki ga obljublja pripravljajoči se nacionalni program za kulturo.
Nasprotno je Simon Popek (1970) prepričan, da prostora za filmsko kritiko s sobivanjem tiska in spleta še nikoli ni bilo toliko kot danes: »Digitalna doba je zagotovo najbolj zaznamovala film kot najbolj komercialno izrazno obliko in posledično je žal prišlo tudi do anglizacije kritiškega diskurza. Morda je vseeno težje kot prej priti do kakovostne filmske kritike, a vsak, ki danes zmore poglobljeno razmišljati o filmu, ima možnost, da je opažen.«
Izobraževalna vloga
Aleksander Bassin (1938) je bil bolj historičen, opomnil je, da se je o krizi kritike vizualne umetnosti govorilo že od šestdesetih let naprej. Podprl je star poziv umetnostnega zgodovinarja Tomaža Brejca, da se mora kritika, če naj obstane, vrniti k analitični, opisni in delovni ravni jezika, vrne naj se k posamičnosti artefakta in se neha skrivati za splošnimi temami, socialnimi in antropološkimi vsebinami.
Ob tej je pisatelj Jani Virk (1962) spomnil tudi na zgodovinski razcvet slovenske literarne kritike prek povezave tiska in svobodnih pisateljev in intelektualcev, denimo Josipa Stritarja. »Vloga kritike je soustvarjanje javnega prostora, pri nas pa je kritika getoizirana. V tujini se intelektualci vključujejo tudi v debato o ekologiji in dopingu v kolesarstvu. Naša nova nacionalna estetika postajajo piščančja bedra z reklamnih panojev. Kulturna politika in mediji morajo to spremeniti. Če so šli milijoni za sanacijo bank, naj gre še nekaj deset milijonov za kritiko, na državni ravni so to minimalna sredstva.«
Kritiki brez spomenikov
Da bi morala pobuda po kritiki priti predvsem od umetnikov, pa je namignil glasbeni kritik Gregor Pompe (1974): »Umetnikom se zida spomenike, kritikom pač ne. A ob tem pozabljamo, da marsikaterega spomenika umetnikom brez kritikov sploh ne bi bilo.« Osredotočil se je tudi na vprašanje kritikove subjektivnosti oziroma objektivnosti v času družbenih omrežij, ko je kritik lahko že sleherni lastnik računa na twitterju. »Dobra kritika jasno izpostavlja predvsem merila, po katerih ocenjuje. Pomembna je njena širša izobraževalna vloga, da lahko torej bralec ob njej uri svoje poslušanje, branje in gledanje ter potem razvije samostojno razmišljanje o nekem umetniškem delu.«
Ob robu razprave je morda treba omeniti, da je bilo na oko vidno tudi nenavadno dejstvo, da so bili k razmisleku povabljeni le gospodje, večinoma starejši, in le en aktivni kritik, prav nikogar pa ni bilo iz naših kritiških društev, katerih zastopstvo bi jasno pokazalo, da gre za prekarizirano in podplačano, posledično pa tudi popolnoma feminizirano in razmeroma mlado kritiško populacijo, ki s svojimi objavami (in nagradami) ves čas dokazuje, da pred javnim izpostavljanjem svoje misli nikakor ne beži.
