Fizično gledališče Gecko je leta 2001 ustanovil izraelsko-britanski uprizoritveni umetnik Amit Lahav in Poroka je njegova sedma, najnovejša uprizoritev.
Poroka se zdi predstava kot nalašč za odprtje festivalov. Prvič, režijsko (pa scenografsko, svetlobno) in izvedbeno je popolna, res bi težko našli šibke člene. Drugič, »mednarodnost« je njena strateška izbira. Kolektiv je namerno jezikovno in rasno mešan in tudi vsebina nagovarja svetovni babilon. Predstava je »festivalska«, narejena za to, da z njo potujejo z enega odra na drugega, od enega festivala do drugega. Tretjič, globalnost dosega tako, da različnost kombinira z univerzalno enakostjo – ne glede na to, da se ne razumemo, da je nesporazum edini temelj komunikacije, smo vendarle vsi v frustrirajočih pogodbenih razmerjih z (državnimi, političnimi) sistemi. V tej splošni kritiki sistema zlahka prepoznamo tudi konkretne momente; v »življenju iz kovčka« na primer večina vidi begunce.
Seveda Poroka ni samo kritična do obstoječega, ampak celo predlaga alternativo, upor pristne človeške skupnosti proti nehumanemu sistemu. Upor je glasen, topotajoč, naraščajoč in vabi avditorij, da se mu pridruži. Vendar je tudi to samo uprizoritveni trik, s katerim si izposlujejo finalni huronski aplavz.
Vsaka kritika in angažma v gledališču sta tako ali drugače zgolj uprizoritvena strategija, vendar smo zadnja leta na slovenskih odrih in tudi na Borštnikovih videli toliko odlično reflektiranega upora, da se zdi Poroka vseeno preveč preračunljiva. Res pa je bila otvoritvena – ker ni prebila nobene rampe in nagovorila ali užalila nikogar v povsem polni dvorani.
Manj performans, bolj koncert
V minoritski cerkvi se je festival v nedeljo zvečer začel s projektom Life Concert. Dogodek je bil napovedovan kot »solo performans« bolgarskega koreografa, performerja, vizualnega umetnika in gejevskega aktivista, ki je že dve desetletji »med zvermi eksperimentalne in radikalne umetnosti«.
Eksperimentalno in večmedijsko fazo je počasi premagovala »ljubezen do glasbe«, ki naj bi povsem triumfirala po lanskem umetnikovem preboju v britanskem X-Factorju. »Njegov impresivno močan glas, ki se pretaka od rock zvezde do primadone, in karizmatična odrska prisotnost sta soglasna. V prvem trenutku surova žival, v drugem krhek in občutljiv, smo lahko o njem prebrali.
Za refleksijo dogodka bi bilo torej bolj kot uprizoritveni diskurz treba obvladati žargon glasbene kritike. Več bi bilo treba vedeti o solo petju kot o solo performansih. Ne le da je očitno prevladala ljubezen do glasbe, znotraj tega je nastopila faza (zgolj) melanholičnih ljubezenskih napevov. Ker je minoritska cerkev preveč akustična za nasnete bogate multiinstrumentalne aranžmaje, je večinoma soliral ob kitarskih zvokih s sintesajzerja.
Tako smo se morda prve pol ure spraševali, kaj vemo o transformativnih glasovih, o falzetih, o bio in socio pogojenosti proizvodnje in recepcije vokalne glasbe…, dokler nismo ugotovili, da gredo lege, o katerih ne znamo povedati ničesar, lepo v uho in da prav tako legajo na dušo in lahko torej preprosto poslušamo dober koncert. Po naslednje pol ure ga je bilo žal že konec, a se nismo počutili opeharjene.
