»Španec, ki živi v Sloveniji. Nič mi ni jasno. Sovražim sklanjatev in včasih zmedam besede. POMOČ.« Tako se je 28-letni Juan Moreno Moreno opisal na twitterju. Seveda brije norca iz sebe. Morenu, ki objavlja pod psevdonimom @BogiŠpanec, je marsikaj jasno. In slovenščino obvlada bolje, kot si je pripravljen priznati.

Zakaj tvita? »Razmišljal sem, kako bi lahko izboljšal svojo slovenščino,« odvrne Moreno. »Pa še prijatelji so mi govorili, da so moje zgodbe zabavne. In naj jih objavljam. Youtube kanal se mi je zdel preveč dela. In sem si rekel, da bom tvital. Res mi pomaga izboljšati pogovorni jezik.« Je zaradi velikega občinstva že pod pritiskom, da redno objavi kaj duhovitega? »Ne, meni se toliko stvari zgodi. V tem prepoznam kaj smešnega ali ironičnega. In rad se smejim na svoj račun.«

Zakaj bogi Španec? »Zaradi stereotipa. Španci zmeraj nekaj stokamo, kako smo ubogi. In potem vse obrnemo na hec. Na pogrebih se smejimo, pa jočemo seveda tudi. Bogi sem tudi zato, ker mi je še zmeraj nerodno, ko česa ne razumem. Recimo, zakaj se v kakšnem stavku uporabi rodilnik namesto tožilnika.« Zaradi tega ga ni treba biti sram, tega še mnogo naravnih govorcev ne ve. »Mogoče. A so mi tudi že rekli, da sem bogi, ker sem v Mariboru.«

Hotel je razumeti Siddharto

V Maribor je prišel pred sedmimi leti, v sklopu študentske izmenjave Erasmus. Tukaj je spoznal Štajerca, se zaljubil in se k njemu pred petimi leti preselil za stalno. Slovenščino je poslušal, še preden je prvič stopil na slovenska tla. Doma, v Andaluziji, si je zavrtel Siddharto. Pesmi so mu vzbudile željo, da bi nekoč razumel besedila. »Zdaj razumem vsako besedo, vsak stavek. Pa besedila kljub temu nimajo smisla,« pripomni. »Mi je rekel fant: 'Ne skrbi, s Siddharto imamo vsi isti problem.'«

V Mariboru se odlično počuti. Kot doma. Po velikosti je primerljiv z rodno Marbello, turističnim krajem na jugozahodu Iberskega polotoka. Blizu mu je tudi štajerski temperament, ljudje so glasni, neposredni in zabavni. Znajo uživati v življenju in prijazni so do tujcev. Seveda pa niso Španci. »Ženski ob pozdravu zmeraj damo – kako se reče – dva poljuba. Slovenke pa umaknejo obraz in mi ponudijo roko. Španci tudi nazdravljamo drugače. Gledamo v kozarec. Vi pričakujete, da gledam v oči.« In kaj je največja hiba Mariborčanov? »Da po dveh pivih ne vedo, kdaj se bo šlo domov.«

Selitev v Ljubljano, kjer je magistriral, ga doslej ni zamikala. »Tam preveč dežuje. Maribor ima več sončnih dni,« se nasmehne. Tudi mariborsko narečje mu je bližje. »Ljubljanščina ima preveč 'čudnih' samoglasnikov, ki jih težje izgovarjam.«

Stereotipnih mladih Špancev nikoli ne srečaš samih v mestu. Zmeraj so v družbi. »Res je, vedno nas je pet,« se strinja Moreno. Ima v Mariboru tudi špansko družbo? »Ne, družim se s Slovenci. Jo pa občasno pogrešam.« Zakaj? »Španci se pogovarjamo o tem in onem, Slovenci večino časa opravljajo. To mi je dolgočasno. V Španiji se izogibamo takšnih ljudi. Če govorijo o drugih, pomeni, da govorijo tudi o tebi, ko te ni.«

Poklicno poučuje v šoli jezikov in na univerzi, vse skupaj znese za polovični delovni čas. »Delo je dobro, a ni takšno, da bi rekel 'uau'. Rad bi delal kot psiholog, v Španiji bi dobil boljšo zaposlitev. Zato s fantom razmišljava, da bi se preselila v Andaluzijo. Vendar še koleba, ker bi potem njegova mama ostala sama.«

Letos dopustoval tipično slovensko

S taščo se Moreno dobro razume. Naučila ga je gobariti. S fantom redno hodita k njej na nedeljska kosila. »Dolgo je potrebovala, da je sprejela sinovo usmeritev. A zdaj se je sprijaznila,« nam razkrije. Ženska je pred časom doživela šok. Sin in zet sta postala vegetarijanca. »Boga tašča. Je rekla, da ne pozna vegetarijanske kuhinje. Sem ji rekel, da naj preprosto spusti – kako se reče – zrezek, (enkrat sem rekel zvezek). Je odgovorila, da to ne gre. Ker potem to ni več kosilo.«

V Sloveniji se je že povsem aklimatiziral, uživa v zimi in snegu, rad se sanka. Letos je šel na tipične slovenske poletne počitnice – ležat na hrvaške plaže. »Čeprav je Marbella izredno turistična in plaža je tam čudovita, se domačini poleti se nikoli ne hodimo sončit. Držimo se sence. Ne maram vročine. Dan se mi začne šele potem, ko zaide sonce.« Zdaj si zelo želi povabila na tradicionalno štajersko trgatev. Da bi lahko španskim prijateljem poslal posnetek, kako med vinogradi kriči: »Puta!« To se mu zdi zelo zabavno. V španščini puta ni brenta, temveč ponudnica najstarejše obrtniške storitve.