»Teh identitet tujca je bilo v meni že veliko,« pravi Sašo Niskač, ki se je med različnimi mesti in državami že večkrat selil. Ob tem poudari, kako je lahko v času strašenja pred begunci beseda tujec problematična. Niso mu blizu nacionalne oznake, »ne počutim se ne kot novi Slovenec ne kot stari Slovak, temveč kot domačin v čudni deželi«. Zase pravi, da je Evropejec, četudi ta ideja politično ne deluje.
Kot potomec manjšine Rusinov se je rodil na Češkoslovaškem, študiral je na Slovaškem, in se nato zaradi slabih ekonomskih razmer v državi in obveznega služenja vojaškega roka leta 2002 preselil na Dansko. V Koebenhavnu je študiral, delal in se začel ukvarjati s filmom. Nato je eno leto preživel v Makedoniji in se po tem pred 10 leti, s polletnim bivanjem v ZDA in po nekaj mesecih v Sarajevu, zaradi žene preselil v Ljubljano.
Ko primerja svoje izkušnje življenja v različnih državah, predvsem na Slovaškem, v Sloveniji in na severu Evrope, pravi, da je »Danska povsem drug planet, sploh kar zadeva delo, čeprav tudi ni zgled za prihodnost sveta, navsezadnje so kolonialna velesila«.
V slovenščini po domače mleko
Pod vtisom Budimpešte, kjer je pred kratkim zaradi dela preživel nekaj tednov, poudari, kako je življenje v Ljubljani veliko bolj po meri družine kot v kakšnem velemestu, tudi zaradi bližine narave in obvladljivosti prostora. Všeč mu je preplet urbanega in naravnega okolja. Na ravni vsakdanjika tako poudarja prednosti, kritičen pa je do slovenskih socialnih in ekonomskih okoliščin, ki jih doživlja tudi kot samostojni videoustvarjalec in filmar, čeprav veliko dela tudi v mednarodnem prostoru.
Slovenščino že dolgo govori tekoče, zaradi česar lahko spremlja marsikatere tukajšnje družbene in vsakdanje življenjske detajle. Med prednostmi znanja lokalnega jezika omeni, da lahko na tak način brez problema na podeželju od starejših generacij kupi domača jajca in sveže mleko. Na Danskem je bilo to drugače, se ob tem spominja. Angleščino je bilo mogoče uporabiti v vseh okoliščinah, danščina, katere se je prav tako naučil, je bila tvoja izbira.
Manjšina kolesarjev
»Raje kupim lokalno in kakovostno hrano, kot da imam štiri avtomobile ob hiši,« Sašo Niskač komentira eno od lokalnih specifik, ki jih opaža. Dojemanje avtomobila kot statusnega simbola mu ni blizu, kot tudi ne življenje v »hotelu mama«, ki se v Sloveniji med mladimi pogosto pojavlja, pravi. Drugače pa se ob vsakem vremenu in letnem času po mestu vozi s »kolesom iz leta 1967, ki dela kot strela. V Ljubljani sem se pridružil manjšini kolesarjev.« Trajnostne mobilnosti pa ne udejanja le v lastni v praksi, temveč o njej ozavešča tudi svoje otroke, v okviru projektov pa tudi druge odraščajoče.
Sašo Niskač, ki med drugim organizira festivale kratkega in dokumentarnega filma, je tudi ljubiteljski fotograf. Z objektivom že pet let sistematično vizualizira detajle Ljubljane. Zgodaj zjutraj in proti večeru je svetloba najlepša, naštudirane pa ima zanimive točke, ki so drugačne od klasičnih vedut. Tiste, ki jih ob pragmatičnih in hitrih vsakdanjih poteh po mestu lahko spregledamo. Ob tem je pozoren na sence in odseve, fotografira pa seveda kar s kolesa.
