Mathieu Boulay zase pravi, da je državljan sveta. Meje ga niso nikoli omejevale pri gibanju. Ne le zato, ker ima potni list države Evropske unije, ampak tudi zato, ker si je vselej želel spoznavati različne načine življenja, kulture, pokrajine, mesta… Tako je rojeni Parižan pet let živel v Melbournu v Avstraliji, skoraj leto v Aucklandu na Novi Zelandiji in potoval vsepovsod, dokler ni kotička sveta, ki ga ne želi zapustiti, našel v Sloveniji.
Preveč množičnega turizma
»Prišel sem septembra 2010,« je začel razlagati del svoje življenjske poti. Iskal je nekaj novega, tudi novo izobrazbo. Sicer učitelj francoščine in angleščine je želel pridobiti znanje s področja ekonomije. Primeren program, ki si ga je lahko privoščil, je našel v Ljubljani, kamor je prišel na magisterij. »Pred tem sem večkrat potoval po regiji, ki mi je bila všeč, poleg tega so mi Slovenijo priporočili prijatelji. Pustil sem delo v trgovini s čokolado in se iz Pariza preselil v Ljubljano.« Po skoraj devetih letih je še vedno tu in nima nobene želje, da bi se preselil kam drugam. »Slovenija je moj novi korak, za katerega pa ne bi rad, da bi bil samo korak, ampak kar končna postaja.« V Francijo se vrne enkrat ali dvakrat na leto, a ko pristane na brniškem letališču, ve, da je prišel domov.
»Tukaj sem našel svoj mir,« rad pove. Ko iz Ljubljane zavije v druge dele države, je tega miru še več. Če je nekoč veliko potoval po svetu, je zdaj navdušen popotnik po slovenskih krajih. Prepotoval je toliko, da bi bil lahko turistični vodič, še posebno pri srcu pa so mu gore, reke in jezera. »Zelo rad imam tudi prekmursko pokrajino. Na majhnem prostoru lahko vidiš različne načine življenja,« pravi in dodaja, da opaža preobilje množičnega turizma. »Preveč turistov na določenih točkah bo na koncu uničilo državo, namesto da bi jo promovirali. Več pozornosti bi morali posvetiti manj znanim koncem države.« Ko gre za potovanje po državi, ni mogoče mimo slabih avtobusnih in železniških povezav. »Če nimaš avta, ne moreš nikamor. Ko sta me obiskali sestra in mama, smo v enem tednu prevozili 1600 kilometrov in odkrili veliko lepih krajev.«
Jeziki in kuhanje so strast
Ne pritožuje se niti nad življenjem v Ljubljani. Ceni, da si lahko privošči pijačo ali hrano v baru ali restavraciji, kar je v Parizu zaradi visokih cen precej težje. Toda tudi v Ljubljani gredo cene v nebo. »Drži, ampak je situacija še vedno precej drugačna kot v Parizu, kjer greš lahko morda enkrat na mesec ven.« Med pogovorom se je zaslišalo glasno zvonjenje zvonov cerkve sv. Petra na Trubarjevi. »Tega v mestu nisem vajen, zdi se, kot bi bili na vasi. Ko je prišla mama na obisk, je rekla, da je to zelo lepo. Tu in tam je lepo, ne pa ves čas,« se je zasmejal.
Poleg učenja jezikov (ob francoščini in angleščini govori še nemško, špansko, francosko, japonsko in vse bolje tudi slovensko) je kuhanje njegova velika strast, ki bi v prihodnje lahko postala celo služba. »Spekel sem že potico, kar sploh ni tako težko.« Ko gre za iskanje dostojnega dela, pa Slovenija ni ravno idealna država. V zadnjih letih je delal kot učitelj francoščine in angleščine, kar pa zaradi razmer na trgu ni najlažje. Učitelj težko dobi zadostno število ur, ki omogoča preživetje. Tako razmišlja o novih možnostih, pri čemer je opazil, da imajo tujci manjše možnosti za službo, ker je delodajalce včasih strah zaposliti tujca.
