Pred dnevi, ko so se na stadionu v Spodnji Šiški zbrali športnice in športniki iz Slovenije, Makedonije, Črne gore, Srbije, Bosne in Hercegovine in Hrvaške, je potekala 50. izvedba memoriala Bojana Hrovatina, pionirja športa invalidov pri nas. Zadnjih enajst let za organizacijo skrbi Gregor Gračner, sicer vodja športa na Zvezi paraplegikov Slovenije in podpredsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja. »Tokrat smo povabili tudi osem še živečih članov, ki so sodelovali na prvem memorialu,« je povedal Gregor Gračner, preden je začel pripovedovati, zakaj je šport pomemben zanj in za druge ljudi na vozičkih.
»Spomin na nesrečo je tako močan, kot bi se zgodil včeraj. Ko se poškoduješ, se najprej želiš rešiti bolečin. Ko te izginejo, začneš razmišljati, kako priti v stanje pred poškodbo. Praktično vsi ljudje s poškodbo hrbtenjače imajo na začetku v glavi, da bodo shodili,« je dejal. Nekaterim se želja uresniči, drugim, ki imajo pretežko poškodbo, ne. Gregorju Gračnerju se ni. »Takrat sem razmišljal, da ne bom šel domov, dokler ne shodim. Toda po nekaj mesecih postane jasno, ali boš shodil ali ne, jaz pa sem prej ali slej moral domov, čeprav nisem mogel hoditi,« je opisal najtežje trenutke. Leto in pol po poškodbi mu je še ena stvar spremenila življenje – šport, predvsem košarka na vozičkih. »Šport mi je dal krila v zasebnem življenju, navsezadnje sem od pokojnega očeta prevzel obrt in jo vodil deset let. Ne vem, kako bi oseba na vozičku brez športa vse to peljala.«
Štiri leta profesionalne košarke
S košarko na vozičkih se je štiri leta ukvarjal tudi profesionalno, tri leta je igral za Salzburg, s katerim je nastopal v drugi nemški ligi, eno leto je igral v prvi italijanski. Kot je pri organizatorjih igre običajno, so njegova specialnost natančne in hitre podaje, tako kratke kot dolge, dobro pa mu gre tudi metanje trojk. »V Landalu v Nemčiji sem igral proti njihovi drugi ekipi. Po naši tekmi je bila na vrsti še tekma med prvo ekipo Landala in Hamburgom za naslov nemškega prvaka. Dvorana je bila polna, na tribunah 3000 ali 4000 ljudi. Ti klubi imajo sponzorje, klube oboževalcev, najboljši košarkarji prejmejo več kot pet tisoč evrov na mesec,« je dejal in dodal, da je sam zaslužil 800 do 900 evrov. Toda to obdobje je bilo tudi naporno. V Nemčijo in Italijo se je na tekme vozil vsak konec tedna, zato se je po štirih letih nehal ukvarjati s profesionalnim športom, a še vedno igra za slovensko reprezentanco, s katero je bil na 13 evropskih prvenstvih, treh divizije A in desetih divizije B.
Pravi, da ni več v takšni kondiciji, kot je bil, ko je bil mlajši. Košarka vseeno ostaja njegova strast, v prihodnje pa namerava biti še naprej dejaven na področju organizacije športa invalidov. In ena od prioritet je ozaveščanje mladih, ki jim tudi s pomočjo svoje zgodbe skuša povedati, da je šport eden najboljših načinov vključevanja v družbo. Sodeluje tudi v programu Postani športnik, s katerim skuša Paraolimpijski komite v šport vključiti čim več mladih invalidov. »V dveh letih, odkar poteka program, se je športna aktivnost pri mladih povečala za kakšnih 15 odstotkov. Naš primarni cilj ni imeti čim več športnikov na paraolimpijskih igrah, ampak da se čim več gibajo. Treba se je zavedati, da nas paraplegike lahko pestijo rane, preležanine. S športom pa lahko pospešimo cirkulacijo krvi v ohromelem delu telesa in imamo tako manj težav.«
